Bitcoin in človekove pravice: Ko se digitalno zlato sreča s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah

Zakaj bi odvetnik sploh pisal o Bitcoinu?

Drage kolegice in kolegi, spoštovani bralci, in vsi vi, ki ste Bitcoin kupili na vrhuncu in še vedno čakate, da se vrne “to the moon” – dovolite mi, da vam predstavim pravno analizo, ki povezuje najstarejši dokument o človekovih pravicah s tehnologijo, ki jo večina še vedno ne razume popolnoma.

Medtem, ko nekateri naši poslanci Bitcoin še vedno povsem ignorantsko in primitivno označujejo za digitalni drek, poteka tudi resna debata o Bitcoinu.

Ko sem prvič slišal, da naj bi Bitcoin vplival na človekove pravice, sem si mislil enako kot vi: “Kaj pa ima digitalna valuta, s katero ljudje kupujejo NFT-je opic, opraviti s Splošno deklaracijo človekovih pravic iz leta 1948?”

No, izkazalo se je, da precej več, kot bi si mislili – približno toliko, kot ima davčna uprava opraviti z vašim življenjem (torej absolutno vse).

Če se za trenutek zresnimo lahko o Bitcoinu lahko napišemo naslednje.

Bitcoin se je razvil v specifičnem zgodovinskem trenutku, ko se je fizična gotovina začela umikati digitalnim oblikam denarja, kar je okrepilo zmožnosti države in korporacij za nadzor nad finančnimi tokovi posameznikov.

Digitalizacija plačil pomeni, da transakcije niso več anonimne, temveč sledljive, kar odpira vprašanja o pravici do zasebnosti (ki ga ureja tudi 8. člen Evropske konvencije za človekove pravice – EKČP) in finančni avtonomiji posameznika.

Države in velike finančne institucije ta trend legitimirajo z argumenti preprečevanja kriminala in financiranja terorizma, vendar pravni okvir hkrati ustvarja pogoje za sistematičen nadzor nad prebivalstvom, kar v jedru odpira dilemo med varnostjo in svobodo.

V tem kontekstu Bitcoin ponuja alternativni mehanizem zaščite pred inflacijo in monetarnimi ekscesi, saj ga ni mogoče arbitrano ustvarjati kot fiat valuto.

Njegova omejena zaloga (21 milijonov enot) ustvarja redkost, ki pravno gledano pomeni povsem drugačno lastninsko in obligacijsko strukturo v primerjavi z državno valuto.

V času, ko države zaradi kriz izvajajo monetarne ekspanzije in s tem erodirajo kupno moč, se Bitcoin kaže kot instrument varstva premoženjskih pravic (1. člen Protokola št. 1 k EKČP).

Hkrati pa države in korporacije postopoma prehajajo od zanikanja k sprejemanju – najprej z regulacijo, nato z institucionalnim vlaganjem in nazadnje s pravnimi inovacijami, kot so ETF-ji, ki Bitcoin integrirajo v obstoječi pravni in finančni red.

Kljub temu pa obstajajo številna napačna prepričanja, ki spremljajo njegovo pot.

Bitcoin se pogosto enači s špekulacijo ali kriminalom, čeprav je pravna in ekonomska praksa pokazala, da je bolj primerljiv z digitalnim zlatom kot z anonimno valuto temnega spleta.

Napačno je tudi prepričanje, da ga je mogoče “prepovedati” – realnost kaže, da ga lahko države le regulirajo in usmerjajo, ne pa uničijo, saj omrežje temelji na globalni decentralizaciji.

Pravni okvir mora zato iskati ravnotežje: med zaščito posameznika pred pretiranim nadzorom države in korporacij na eni strani ter zagotavljanjem transparentnosti in finančne stabilnosti na drugi.

Bitcoin ravno zaradi svojih lastnosti vpliva na človekove pravice, kar bom podrobno pojasnil v nadaljevanju.

Vendar vsaka tehnologija potrebuje čas, da jo ljudje posvojimo in vzamemo za svojo.

Zgodovinski kontekst: Od Dalmatinove Biblije do Satoshija Nakamota

Preden se poglobimo v pravne finese, mi dovolite kratko zgodovinsko primerjavo, ki bo všeč celo tistim, ki mislijo, da je blockchain vrsta verige za psa.

Leta 1578 je Jurij Dalmatin prevedel Biblijo v slovenščino. Nadvojvoda Karel II. iz Avstrije je tisk Biblije prepovedal hitreje, kot lahko danes banka zamrzne vaš račun. Kaj so naredili naši predniki? Biblije so dali v tisk v Nemčiji in jih pretihotapili v sodih v Slovenijo! Šest let jim je vzelo, da so knjigo spravili do ljudi.

Bitcoin? Leta 2009 je bil le igrača za računalniške navdušence (“geeke”, kot jim pravimo, ko hočemo biti vljudni).

Danes, petnajst let kasneje, o njem razpravljajo centralne banke, vlade in celo vaša babica, ki je videla dokumentarec na televiziji.

El Salvador ga je razglasil za zakonito plačilno sredstvo.

Wall Street prodaja Bitcoin ETF-je, in celo Evropska centralna banka se trudi razumeti, kaj sploh je to “blockchain”.

Splošna deklaracija o človekovih pravicah – SDČP iz leta 1948 ni pravno zavezujoča, je pa “skupni standard dosežkov” in je močno vplivala na poznejše zavezujoče pakte in regionalne instrumente. V središču so univerzalnost, nedotakljivost in nedeljivost pravic.

Ko se človeške pravice srečajo z Bitcoinom

1. Pravica do zasebnosti (12. člen SDČP): “Država, nehaj gledati v mojo denarnico!”

12. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah določa: »Nikomur se ne sme nihče samovoljno vmešavati v zasebno življenje, družino, dom ali dopisovanje niti ne sme žaliti njegove časti in dobrega imena. Vsakdo ima pravico do pravnega varstva pred takšnim vmešavanjem ali napadi.«

V praksi to pomeni, da bi vaše finančne transakcije morale biti vaša stvar – razen seveda, če ste pozabili plačati davke (potem je to zelo hitro državna stvar).

Bitcoin kot digitalni plašč nevidnosti (ki ni povsem neviden):

• Transakcije so javne, ampak psevdonimne – kot da bi nosili masko na pustovanju, kjer vsi vidijo, kaj počnete, ampak ne vedo, kdo ste (dokler ne začnete peti karaoke).
• Država ne more kar zamrzniti vašega Bitcoin računa, kot je to storila Kanada s protestniki tovornjakov. Razen če jim seveda date svoj zasebni ključ, kar bi bilo približno tako pametno kot dati alkoholiku ključe od kleti z vinom.

Pravna realnost: Države pravijo, da potrebujejo nadzor zaradi “boja proti pranju denarja in financiranju terorizma.” V resnici jih večinoma zanima, ali ste plačali davek od tistega Bitcoina, ki ste ga kupili leta 2017 in “pozabili” prijaviti.

Zato je pravno bistveno vprašanje, ali ukrepi držav presegajo načelo sorazmernosti in s tem kršijo 12. člen SDČP.

Bitcoin torej odpira pravni okvir, v katerem se mora uravnotežiti pravica posameznika do zasebnosti z legitimnimi interesi države, pri čemer ostaja njegova glavna vrednost v tem, da posamezniku ponuja alternativo pred pretiranim nadzorom.

2. Pravica do lastnine (17. člen SDČP): “Moje je moje, tudi če je digitalno”

13. člen SDČP določa: »Vsakdo, bodisi sam bodisi skupaj z drugimi, ima pravico imeti v lasti premoženje. Nikomur ne sme biti premoženje samovoljno odvzeto.«

V dobi digitalnega denarja to postane zanimivo – ali lahko država zamrzne nekaj, kar tehnično ni v njihovi domeni?

Bitcoin kot digitalni sef v oblaku (ki ga nadzorujete vi):

• Vaš Bitcoin je vaš, dokler imate zasebni ključ. Izgubite ključ? Adijo Bitcoin. To je kot zakleniti sef in vreči ključ v ocean – nihče ga ne more ukrasti, ampak tudi vi ga ne morete odpreti.
• Inflacija požira vaše prihranke. Bitcoin ima omejeno zalogo 21 milijonov kovancev. To je kot zlato, samo da ga ne morete nositi v žepu (no, tehnično lahko, ampak USB ključek ni tako impresiven).

Zabavno dejstvo: Približno 20% vseh Bitcoinov je za vedno izgubljenih, ker so ljudje pozabili gesla. To je največji “ups” moment v zgodovini človeštva, takoj za tem, ko so v Pisi ugotovili, da se stolp nagiba.

Tradicionalno je bila pravica do lastnine vezana na pravni red posamezne države (zemljiške knjige, registre, bančne evidence).

Bitcoin pa s svojo decentralizirano strukturo omogoča obliko lastnine, ki obstaja zunaj nacionalnih evidenc in je neposredno odvisna od posameznikovega kriptografskega ključa. Tako ustvarja novo dimenzijo razumevanja lastninskih pravic.

Ker Bitcoin ni vezan na centralno oblast, ga posameznik lahko poseduje in prenaša brez posrednika.

To pomeni, da nihče – niti država niti banka – ne more samovoljno zamrzniti, zaseči ali devalvirati tega premoženja, brez da bi imel dostop do zasebnega ključa.

V času, ko inflacija in monetarne politike lahko zmanjšajo realno vrednost fiat valute, Bitcoin deluje kot zaščita pred razvrednotenjem in s tem kot instrument varstva lastninske pravice.

Prav tako posamezniku omogoča hranjenje vrednosti zunaj dosega samovoljnih posegov države (npr. nenadnih davkov, omejitev dvigov, monetarnih reform). To krepi praktično vsebino 17. člena, saj zagotavlja lastnino, ki je odporna na samovoljo oblasti.

Kljub temu obstajajo izzivi.

Države si prizadevajo regulirati Bitcoin – od obdavčitve do zahtev po razkritju imetij – kar lahko v določenih primerih pomeni kolizijo s pravico do lastnine.

Če bi država npr. samovoljno prepovedala posedovanje Bitcoina ali ga zasegla brez pravnega postopka, bi šlo za neposredno kršitev 17. člena.

Po drugi strani pa pravna teorija opozarja, da lastnina nikoli ni absolutna – lahko je predmet regulacije, če je ta skladna z načelom zakonitosti, legitimnim ciljem in sorazmernostjo.

Bitcoin zato predstavlja polje, kjer bo treba na novo oblikovati pravno doktrino, kako varovati lastninsko pravico v digitalnem in decentraliziranem okolju.

3. Svoboda izražanja (19. člen SDČP): “Denar je govor, Bitcoin je krik”

Če pogledamo 19. člen Splošne deklaracije človekovih pravic (SDČP), ta določa:

»Vsakdo ima pravico do svobode mnenja in izražanja; ta pravica vključuje svobodo imeti mnenje brez vmešavanja ter svobodo iskati, sprejemati in širiti informacije in ideje na kakršenkoli način in ne glede na meje.«

Devetnajsti člen zagotavlja svobodo izražanja. In ja, pošiljanje Bitcoina je lahko oblika izražanja – kot da bi poslali zelo drago SMS sporočilo, ki ga nihče ne more cenzurirati.

Praktični primeri:

• Nigerija 2020, protesti: Vlada zamrzne bančne račune protestnikov. Kaj naredijo? Zbirajo donacije v Bitcoinu. Šah-mat, avtoritarna vlada!
• Ukrajina 2022: Država zbere milijone v kripto donacijah hitreje, kot lahko EU odobri tradicionalno pomoč. Birokracija 0 : Bitcoin 1.

Bitcoin se na to pravico navezuje na treh ključnih ravneh:

1. Bitcoin kot oblika izražanja

Bitcoin transakcija ni zgolj finančno dejanje, ampak tudi oblika komunikacije. Pošiljanje BTC pomeni, da posameznik posreduje določeno informacijo (kriptografsko podpisano sporočilo) v globalno omrežje.

Tako kot so e-pošta ali šifrirana sporočila oblike izražanja, tudi transakcija v blockchainu pomeni svobodno širjenje idej in podatkov brez cenzure. Poskus prepovedi ali omejitve Bitcoina se zato lahko pravno obravnava kot omejevanje svobode izražanja.

2. Zaščita pred cenzuro in finančno svobodno komuniciranje

V praksi so bančni in plačilni sistemi pogosto podvrženi cenzuri – države ali korporacije lahko posamezniku onemogočijo dostop do finančnih storitev zaradi političnih stališč, aktivizma ali drugih razlogov.

Spomnite se ukrepa vlade v Kanadi v času pandemije, ko je zamrznila bančne račune prevoznikom.

Bitcoin to preprečuje, saj deluje kot cenzurno odporna infrastruktura: nihče ne more enostransko preprečiti pošiljanja ali prejemanja transakcije.

To pomeni, da omogoča izražanje idej tudi tam, kjer bi klasični plačilni sistemi to blokirali.

Tako je npr. financiranje opozicijskih gibanj, neodvisnih medijev ali človekoljubnih projektov v represivnih državah mogoče prav zaradi obstoja Bitcoina.

3. Pravna tveganja in ravnotežje

Seveda pa obstajajo tudi meje.

Države lahko trdijo, da določene transakcije pomenijo zlorabo pravice do svobode izražanja (npr. financiranje terorizma).

Pravica iz 19. člena SDČP, podobno kot druge, ni absolutna – lahko se omeji, če to določa zakon in če je omejitev nujna zaradi legitimnega cilja (javna varnost, preprečevanje kriminala).

Toda pravni standard sorazmernosti zahteva, da omejitev ne preseže nujno potrebnega.

V tem okviru Bitcoin ponuja močan argument, da bi absolutna prepoved predstavljala nesorazmeren poseg v pravico do svobode izražanja, saj bi posegla v osnovni način komuniciranja in prenosa informacij med ljudmi na globalni ravni.

4. Svoboda gibanja (13. člen SDČP): “Vaše premoženje v žepu (no, v možganih)”

V 13. členu Splošne deklaracije o človekovih pravicah (SDČP) je določeno: »Vsakdo ima pravico do svobodnega gibanja in prebivanja znotraj meja določene države. Vsakdo ima pravico zapustiti vsako državo, tudi svojo, in se vrniti v svojo državo.«

Trinajsti člen zagotavlja svobodo gibanja. Kaj vam pomaga, če lahko zapustite državo, ampak ne morete vzeti svojega denarja?

Bitcoin kot ultimativni potovalni kovček:

• Zapomnite si 24 besed (seed phrase) in lahko prenesete milijone čez mejo. Poskusite to narediti z zlatom ali gotovino – carinski uradniki bodo imeli svoj dan!
• Države z deviznimi kontrolami: “Lahko vzamete samo 1000€!” Bitcoin: na USB ključu  lahko prenesete vse svoje premoženje.

Bitcoin vpliva na to pravico v več ravneh.

1. Finančna prenosljivost kot pogoj za svobodo gibanja

V sodobni družbi je svoboda gibanja neločljivo povezana z možnostjo prostega razpolaganja s sredstvi.

Če država posamezniku omeji dostop do njegovega premoženja (npr. zamrznitev bančnih računov, devizne kontrole), mu s tem posredno omejuje tudi svobodo gibanja.

Bitcoin omogoča, da posameznik svoje premoženje “nosi s seboj” v obliki dostopa do zasebnega ključa, ne glede na državne meje.

To pomeni, da se lahko oseba preseli ali pobegne pred represijo, vojno ali ekonomsko krizo, ne da bi pri tem izgubila svoje premoženje.

2. Zaščita pred samovoljnimi omejitvami države

Države pogosto omejujejo gibanje kapitala – npr. z omejitvami pri dvigih gotovine, omejitvami prenosa denarja čez mejo ali konfiskacijami v izrednih razmerah.

Takšni ukrepi, četudi zakoniti, lahko predstavljajo posreden poseg v pravico do svobode gibanja.

Bitcoin zaradi svoje decentraliziranosti omogoča, da posameznik te ovire obide, saj je prenos premoženja prek omrežja neodvisen od državnih regulatorjev. Tako predstavlja konkretno zaščito pred samovoljnim vmešavanjem v pravico iz 13. člena.

4. Izzivi in pravna vprašanja

Države lahko uvedejo obvezno prijavo imetja kriptovalut, omejitve trgovanja ali celo kazenske sankcije za neprijavljen prenos.

Vendar pa takšne omejitve hitro trčijo ob načelo sorazmernosti – ali je poseg v uporabo Bitcoina upravičen z vidika varnosti in finančne stabilnosti, če hkrati poseže v temeljno pravico posameznika do gibanja in razpolaganja s svojim premoženjem?

V tej napetosti Bitcoin razkriva, da pravica do svobode gibanja ni zgolj fizična, temveč tudi ekonomska in digitalna – brez možnosti prenosa sredstev svoboda gibanja ostane zgolj teoretična.

5. Svoboda združevanja (20. člen SDČP): “Financirajte revolucijo, po možnosti mirno”

V 20. členu Splošne deklaracije o človekovih pravicah (SDČP) je določeno: »Vsakdo ima pravico do svobode mirnega zbiranja in združevanja. Nikogar se ne sme prisiliti k članstvu v kateremkoli združenju.«

Dvajseti člen zagotavlja svobodo združevanja. Ampak kaj, če vam banka zapre račun, ker financirate “napačno” politično stranko?

Bitcoin kot democratizator financiranja:

• Nevladne organizacije v avtoritarnih režimih lahko prejmejo donacije
• Civilna družba lahko deluje tudi, ko jim država “pozabi” odobriti dovoljenje za bančni račun (Ali kot je bilo pri nas država ni zagotovila denarja, da bi lahko naša STA normalno delovala)
• Sindikati lahko organizirajo stavke tudi, ko delodajalec “naključno” blokira njihove račune

Bitcoin na to pravico vpliva na več ravneh:

1. Finančna infrastruktura kot pogoj za združevanje

V sodobnem svetu se svoboda združevanja ne uresničuje zgolj v fizičnem smislu, temveč tudi prek finančne infrastrukture, ki omogoča delovanje civilnih iniciativ, društev in gibanj.

Če država ali zasebni posredniki (banke, ponudniki plačilnih storitev) določeni skupini onemogočijo dostop do bančnih računov, donacij ali finančnih tokov, jim s tem dejansko onemogočijo ali močno otežijo uresničevanje pravice do združevanja.

Bitcoin kot cenzurno odporna mreža omogoča, da skupine pridobivajo in uporabljajo sredstva neodvisno od državnih in korporativnih omejitev.

2. Zaščita manjšin in opozicijskih gibanj

V avtoritarnih režimih so pogosto tarča represije prav opozicijske stranke, nevladne organizacije ali sindikati.

Omejitev njihovega financiranja pomeni neposreden poseg v pravico do svobodnega združevanja.

Z uporabo Bitcoina se takšne skupine lahko financirajo prek globalne skupnosti, tudi če jim domači finančni sistem odreče dostop. To krepi praktično izvajanje 20. člena SDČP, saj omogoča združevanje brez strahu pred finančno blokado.

3. Pravna tveganja in sorazmernost

Seveda pa države lahko utemeljujejo nadzor nad financiranjem združenj z legitimnimi cilji, kot so preprečevanje pranja denarja ali financiranja terorizma.

Vendar pa po mednarodnem pravu (vključno z doktrino sorazmernosti) omejitve ne smejo biti samovoljne ali pretirane.

Popolna prepoved Bitcoina bi zato lahko pomenila nesorazmeren poseg v pravico do svobodnega združevanja, saj bi odvzela ključni mehanizem preživetja številnim legitimnim civilnim organizacijam.

4. Gospodarske pravice (23. in 25. člen SDČP): “Delo, plačilo, in upanje, da bo jutri vredno enako”

člen SDČP določa, da ima vsakdo pravico do dela, do svobodne izbire zaposlitve, do pravičnih in ugodnih delovnih pogojev ter do enake plače za enako delo.

Zanimiva statistika: 1,4 milijarde odraslih nima bančnega računa. To je četrtina svetovne populacije! Bitcoin jim omogoča vstop v globalno ekonomijo hitreje, kot lahko izgovorite besedo Bitcoin.

Praktični primeri:

• Venezuela: Inflacija 1.000.000%? Bitcoin postane bolj stabilen od lokalnega denarja (kar ni težko, ampak vseeno).
• Freelancerji v državah tretjega sveta: Lahko prejmejo plačilo iz tujine brez 30% provizij Western Uniona.

Bitcoin tukaj odpira novo dimenzijo: omogoča ljudem, da prejmejo plačilo za delo tudi tam, kjer tradicionalni bančni sistemi niso dostopni (npr. v državah brez stabilnega bančnega sektorja, pri migrantih, ki nimajo bančnih računov, itd.).

S tem krepi uresničevanje pravice do dela in plačila, ker posameznikom omogoča vključitev v globalno digitalno ekonomijo brez diskriminacije.

Hkrati Bitcoin kot plačilno sredstvo ščiti delavce pred samovoljnimi omejitvami ali blokadami, ki jih lahko uvedejo banke ali države.

25. člen SDČP zagotavlja pravico do življenjskega standarda, ki posamezniku in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo (vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravstveno oskrbo).

V državah, kjer inflacija in monetarna nestabilnost ogrožata osnovni življenjski standard (npr. Venezuela, Argentina, Zimbabwe), Bitcoin deluje kot zaščita pred razvrednotenjem lokalne valute.

Posameznikom omogoča, da svoje prihodke ali prihranke ohranijo v obliki, ki je manj izpostavljena samovoljnim posegom države in monetarnim kriznim ukrepom.

To neposredno vpliva na uresničevanje pravice do socialne varnosti in osnovne ekonomske stabilnosti, saj brez stabilnega hranilca vrednosti posameznik ne more zagotavljati dostojnega življenjskega standarda za svojo družino.

Seveda pa uporaba Bitcoina ne prinaša samo koristi, temveč tudi tveganja: visoka volatilnost lahko ogrozi varnost prejemkov, pomanjkanje pravnega varstva pri izgubi zasebnega ključa pa pomeni tveganje za socialno varnost.

Zato bo pravni okvir moral najti ravnovesje med zaščito uporabnikov (da Bitcoin ne postane past za socialno ranljive) in hkratnim priznanjem, da lahko deluje kot močan instrument za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic, predvsem tam, kjer tradicionalne institucije odpovedo.

Napetosti in legitimne skrbi: “Z veliko moči pride velika odgovornost” (in veliko regulacije)

Legitimni pomisleki držav:

1. Pranje denarja: Res je, kriminalci uporabljajo Bitcoin. Uporabljajo tudi dolarje, evre in pralne stroje (od tam ime).
2. Davčna utaja: Če mislite, da z Bitcoinom ne rabite plačati davkov, imam slabe novice. Davčna uprava ima več načinov, da vas najde, kot ima vaša mama, ko ste bili najstnik.
3. Volatilnost: Bitcoin lahko v enem dnevu izgubi 20% vrednosti. To je kot ruska ruleta z vašimi prihranki, samo da so vse krogle nabite z adrenalinom.

SDČP priznava, da se pravice lahko omejijo z zakoni in kadar je to nujno za zaščito pravic drugih ter javnega reda in morale. Pri Bitcoinu so ključna naslednja presečišča:

• AML/KYC in preprečevanje kriminala: Legitimni cilj, vendar mora biti urejanje sorazmerno in tehnološko nevtralno, z varovali proti masovnemu nadzoru ter z zaščito zakonite finančne zasebnosti.
• Dezinformacije in sovražni govor prek financiranja: Omejitve financiranja nezakonitih dejavnosti so dopustne, vendar morajo spoštovati jedro čl. 19 (npr. ciljno usmerjene, z neodvisnim nadzorom, z učinkovitim pravnim sredstvom).
• Sistemska tveganja, goljufije in varstvo potrošnikov: propadi centraliziranih posrednikov (npr. borz) kažejo potrebo po jasnem pravu trga finančnih storitev; pri tem je treba razlikovati med protokolom (Bitcoin kot omrežje) in posredniki (borze, skrbniki), ki naj nosijo strožje obveznosti.
• Ravnotežje z drugimi tehnologijami (CBDC): državno izdane digitalne valute lahko – če so zasnovane brez strogih varovalk – ogrozijo finančno zasebnost ter omogočijo natančno cenzuro transakcij; to postavlja visoke standarde skladnosti s členom 12 in 17 SDČP.

Države lahko regulirajo, ampak ne smejo pretiravati. Popolna prepoved Bitcoina bi bila kot prepoved interneta, ker ljudje gledajo mačke na YouTubu – nesorazmerno in verjetno tehnično nemogoče.

Zaključek: Prihodnost je digitalna, pravice pa (upajmo) večne

Bitcoin ni čudežna rešitev za vse probleme sveta. Ne bo rešil podnebnih sprememb (pravzaprav jih zaradi rudarjenja poslabšuje), ne bo končal revščine (razen če ste ga kupili leta 2010), in definitivno ne bo naredil vašega bivšega partnerja ljubosumnega (razen če zaslužite milijone).

Kar pa Bitcoin JE, je orodje. Kot kladivo – lahko z njim zgradite hišo ali se udarite po prstih. V kontekstu človekovih pravic predstavlja pomembno infrastrukturo za:

• Finančno vključenost marginaliziranih
• Zaščito pred avtoritarnimi režimi
• Ohranjanje vrednosti premoženja
• Svobodo transakcij brez cenzure

Pravna priporočila za prihodnost:

1. Za države: Regulirajte pametno, ne panično. Bitcoin ni sovražnik, razen če ste diktatura (potem imate večje probleme). V zakonodajne postopke vključite tudi ljudi, ki nekaj vejo o Bitcoinu.
2. Za posameznike: Izobrazite se, preden investirate. “YOLO” ni investicijska strategija, ne glede na to, kaj pravijo forumi na internetu.
3. Za odvetnike: Naučite se osnov blockchaina. Vaši klienti bodo to potrebovali, vi pa boste lahko zaračunali “kripto specialistične” urne postavke.
4. Za sodišča: Prosim, nehajte spraševati, ali je Bitcoin “pravi denar.” Je digitalno premoženje. Sprejmite to in gremo naprej.

Končna misel:

Tako kot je Dalmatinova Biblija potrebovala čas, da je postala splošno sprejeta, tudi Bitcoin potrebuje čas za zorenje. Razlika je v tem, da tokrat ne rabimo tihotapiti tehnologije v sodih – dovolj je internetna povezava in malo poguma (ter tolerance za volatilnost).

Človekove pravice in Bitcoin imata nekaj skupnega: oba sta bila ustvarjena kot odgovor na tiranijo – ena na tiranijo držav, drugi na tiranijo centralnih bank. In oba zahtevata, da verjamemo v nekaj večjega od trenutnega sistema.

Disclaimer: Ta članek ni finančni nasvet, čeprav to je. Če izgubite vse svoje Bitcoin premoženje, ker ste pozabili geslo, avtor ne odgovarja. Prav tako ne odgovarja za morebitne davčne posledice ali za to, da vas partner zapusti, ker ste ves družinski proračun vložili v “digitalno zlato.” Prosim, investirajte odgovorno in ne pozabite – “not your keys, not your coins” ni samo kripto mantra, ampak tudi življenjska modrost.

Gregor Verbajs, odvetnik

VIR: https://gregorverbajs.si/bitcoin-in-clovekove-pravice-ko-se-digitalno-zlato-sreca-s-splosno-deklaracijo-o-clovekovih-pravicah/

Članke in prevode za blog na spletni strani pišejo različni člani, podporniki in skupine posameznikov v Bitcoin društvu Slovenije in ne pomenijo nikakršnih finančnih nasvetov. Vsak ima svoj pogled na samo tehnologijo, bitcoin in obstoječe sisteme. Društvo samo nudi opcijo, da delijo svoj pogled z večjim številom ljudi ter, da dobijo kakšen komentar oziroma odziv na svoje mnenje. Našemu društvu se lahko pridružite na bitcoin.si, telgram skupini oziroma skupini Kriptovalute — Slovenska Blockchain Skupnost — Bitcoin.si na Facebooku.