Frnikule na igrišču, Fiat Valutar in Bitcoin

Avtor članka: nakamoto.si

Vendar je zanimivo, da že otroci v igri spontano izumijo valuto in celo denar – brez kakršnega koli predhodnega znanja o ekonomskih sistemih. Ko se igrajo in izmenjujejo frnikule, sladkarije ali druge predmete, intuitivno razvijajo osnovne zakonitosti menjave, zaupanja in vrednosti.

V pravljici o frnikulah, zlobnem Fiatu Valutarju in neznancu s kapuco bomo skozi preprosto zgodbo razložili, kako se takšni sistemi oblikujejo, kako lahko prerastejo v nepravične strukture in kako se iz njih lahko rodi nekaj novega. Morda nam bo ta zgodba pomagala bolje razumeti sistem, v katerem živimo danes, in nam ponudila vpogled v to, kako bi lahko bil drugačen.

In tako se začne naša pravljica…

Na igrišču so se otroci igrali in vsak je imel nekaj, kar je bilo dragoceno. Nekateri so imeli sličice, drugi lizike, tretji igrače. Menjava med njimi je potekala spontano – nekdo je ponudil sličico v zameno za liziko, drugi je dal liziko za igračo. Vendar so kmalu ugotovili, da je tak način menjave lahko težaven. Otrok, ki je imel igračo, morda ni želel sličice, ki jo je ponujal nekdo drug, in tako je bilo včasih težko najti ustrezno zamenjavo.

Potem so opazili, da imajo skoraj vsi nekaj frnikul. Frnikule so bile majhne, lahko so jih nosili v žepu, z njimi je bilo enostavno plačevati in hitro so postale priljubljene kot sredstvo za menjavo. Otroci so jih začeli uporabljati kot denar. Če je igrača stala tri frnikule, je bil vsak pripravljen plačati to ceno, saj so frnikule postale univerzalno sredstvo menjave. Čokolada je bila vredna dve frnikuli, lizika eno frnikulo, in tako so otroci brez težav določali vrednost stvari in jih kupovali drug od drugega.

Otroci so frnikule imenovali denar, saj so imele vse lastnosti, ki so jim omogočale enostavno in pravično menjavo. Bile so prenosljive, saj jih je lahko vsak nosil s seboj in uporabljal kjerkoli na igrišču. Bile so deljive, kar je pomenilo, da so lahko uporabili eno ali več frnikul za plačilo, odvisno od dogovorjene vrednosti. In bile so prepoznavne, saj so vsi vedeli, kaj so frnikule, in jih sprejemali kot nekaj vrednega.

Hkrati jih je bilo ravno prav – ne preveč in ne premalo – in nihče jih ni znal narediti sam, da bi povečal njihovo količino. Zaradi tega so ohranjale svojo vrednost skozi čas, otroci pa so jim lahko zaupali, saj so vedeli, da njihov trud in igra temeljita na nečem trdnem in pravičnem.

Sistem je deloval odlično in vsi otroci so bili zadovoljni, saj so lahko brez večjih težav trgovali med seboj. Z igro in izmenjavo so razumeli vrednost frnikul in kako pomembno je imeti nekaj, kar vsi sprejemajo kot plačilno sredstvo. Tako so se brezskrbno igrali in trgovali, dokler nekega dne eden od otrok ni prišel na idejo, ki je spremenila vse … Temu otroku je bilo ime Fiat Valutar. Njegovi starši so odlično obvladali latinščino, zato so mu dali tako nenavadno ime. 

Nekega dne je Fiat Valutar predlagal zanimivo idejo, saj je opazil, da so frnikule vseeno težke za prenašanje v žepu: ponujal je hranjenje vseh frnikul v zameno za papirnate listke, na katerih je pisalo “1 frnikula”, ta listek je poimenoval tudi Valuta, po svojem priimku. Ideja je bila preprosta – kadar koli je kdo želel svojo frnikulo (denar) nazaj, je moral samo prinesti listek (valuto) in jo je dobil nazaj. Otroci so hitro sprejeli ta sistem, saj jim je omogočal lažje menjavanje brez potrebe po nošenju frnikul v žepih. Fiatova valuta je močno spominjala na njihov obstoječi denar – frnikule, z prednostjo, da je bila lažja za prenašanje.

S časom je vedno manj otrok zahtevalo svoje frnikule nazaj, saj so se navadili le na menjavo listkov. Fiat Valutar je kmalu opazil, da ima v rokah vso zalogo frnikul, a listkov je v obtoku dovolj, da otroci z njimi trgujejo naprej. Nato je začel izdajati več listkov, kot je imel dejanskih frnikul, saj je ugotovil, da otroci nikoli ne preverjajo zaloge in mu popolnoma zaupajo.

Sčasoma je sistem zašel tako daleč, da frnikul sploh ni bilo več – med otroki so krožili le še listki. Ker se je igra kljub temu nadaljevala, nihče ni opazil spremembe in vsi so še naprej sprejemali listke kot nekaj vrednega.

Nekje vmes pa je Fiat Valutar tiho spremenil listke. Na njih ni več pisalo “1 frnikula”, temveč “1 Fiatola”. Otroci temu niso posvečali posebne pozornosti, saj so še vedno verjeli, da imajo listki enako vrednost kot prej. A brez frnikul v ozadju so listki zdaj temeljili le še na zaupanju.

Fiat Valutar pa je hitro ugotovil, da se je znašel v izjemnem položaju. Ker je imel neomejeno moč ustvarjanja listkov, jih je natisnil toliko, da je lahko pokupil vsa igrala na igrišču – gugalnice, tobogane in vse ostalo. Nato je začel otrokom zaračunavati za njihovo uporabo.

Otroci so se kmalu znašli v težkem položaju. Mnogi niso imeli več dovolj listkov, saj jim jih je Fiat Valutar pobiral v zameno za stvari, ki so bile prej brezplačne. Nekateri so si začeli listke sposojati, obljubljajoč, da jih bodo vrnili kasneje, ne da bi se zavedali, da je celoten sistem zdaj v rokah Fiata Valutarja.

Ker je bilo listkov vse več, so postajali vedno manj vredni. Otroci so morali delati vedno dlje, da so si jih prislužili, a kljub temu si z njimi niso mogli privoščiti toliko kot nekoč.

Kaj pa zdaj?

Otroci so se poskušali soočiti s Fiatom Valutarjem in mu povedati, da to ni pravično, saj ima zdaj samo on takšno moč. Vendar je bil Fiat zelo pameten – ker je imel nadzor nad izdelavo valute in je lahko ustvari poljubno količino brez truda, je na skrivaj plačal nekaj popularnim sošolcem, da so zagovarjali njegov sistem. Šel je še korak dlje, plačal je tudi učiteljem v šoli in vsem staršem, da zagovarjajo njegov sistem. Hkrati je vse prepričal, da tako mora biti, saj on tudi skrbi za varnost. Trdil je, da zaradi njega drugi nagajivi otroci iz sosednje šole ne morejo na igrišče in so zaradi njega vsi bolj varni.

Poleg tega jih je prepričal, da frnikul sploh nikoli ni bilo in da so si to izmislili. Otroci so se praskali po glavi in bili res zmedeni – res se niso dobro spomnili, kaj točno je bilo s temi frnikulami, saj so se tako dolgo brezskrbno igrali in uživali na igrišču, da so pozabili. Kdaj točno so začeli uporabljati te listke, se niso spomnili.

Le kaj lahko storijo zdaj ti otroci?

Otroci v zmedenosti niso storili nič. Mislili so si: “Pa saj nekako gre. Če doma pometem dvorišče in dobim žepnino, bom lahko vrnil, kar sem si sposodil od Fiata za uporabo gugalnice.” Tako so nadaljevali, vendar so skozi čas vedno več pometali in vedno manj uporabljali gugalnico, saj je postajala vedno dražja. Listkov, ki jih je izdajal Fiat, je bilo vedno več in vsak posamezen listek je postal vreden manj. Nekateri otroci si sploh niso morali privoščiti gugalnice in so začeli varčevati v teh listkih, vendar se je cena za uporabo gugalnice višala tako hitro, da jim je kljub varčevanju vedno zmanjkala zahtevana količina listkov.

V kotu igrišča pa se je igral otrok s kapuco. Nihče ni vedel točno, od kod je in kako mu je ime. Nihče tudi ne pomni kako je izgledal njegov obraz. Od vsega začetka je opazoval situacijo in za razliko od drugih ni pozabil, kaj je Fiat naredil in kako je prelisičil vse ostale. Opazil je, da imajo zdaj vsi otroci tudi pametne telefone in dobil genialno idejo. Namesto da bi se s Fiatom prepiral ali tepel, saj je videl, da ima preveč moči in bi neposredno soočenje z njim izgubil, se je odločil drugače. Hkrati je spregledal, da je Fiatu pohlep zameglil um in da celo sam verjame svojim lažem, zato mu ni bilo pomoči. Raje ga je popolnoma ignoriral in se lotil programiranja svoje ideje.

Njegova ideja je bila ustvariti vzporeden, pravičnejši sistem denarja, ki ga bo lahko uporabljal vsak, ki bo želel. Deloval bo brez listkov in Fiatove valute, kot aplikacija na telefonu, kjer si vsi otroci delijo kopijo stanja. Aplikacijo je poimenoval Bitcoin, kot ustvarjalec pa se je podpisal pod skrivnostnim imenom Satoshi Nakamoto, kako mu je pa bilo resnično ime ne ve nihče. Namesto listkov ali frnikul je uporabil novo enoto imenovano Bitcoin s kratico BTC. Aplikacijo je zasnoval tako, da bo omejeno število Bitcoinov, da nikdar nihče ne bo moral izdelovati več Bitcoinov, kot je to določeno.

V tej aplikaciji vsak otrok vidi, koliko Bitcoinov ima kdo, in kadar nekdo opravi menjavo, vsi otroci to potrdijo. Nihče ne more ponarediti transakcij ali si na skrivaj dodati več Bitcoinov, saj se vsi podatki preverijo pri vseh hkrati. Sistem je zasnovan tako, da nihče ne more imeti prevlade, saj če kdo poskuša goljufati, ga drugi otroci takoj zavrnejo. Vsaka transakcija je nespremenljivo zapisana v zgodovino aplikacije, ki jo preverjajo vsi uporabniki.

Ta nov sistem je postal zanimiv za vedno več otrok, saj so se končno lahko igrali brez strahu, da bodo morali Fiatu odplačevati dolgove, ki jih sploh niso razumeli. Satoshi Nakamoto je ustvaril sistem, kjer resnica ni bila več odvisna od enega posameznika, temveč jo je varovala skupina. Aplikacija se je razširila tudi na druga igrišča po svetu, saj se je medtem na vsakem igrišču pojavil en tak zlobnež kot je bil Fiat in povsod je obstajala potreba po Bitcoin aplikaciji. Vedno več otrok jo je uporabljalo in všeč jim je bilo tudi, da so lahko obiskovali različna igrišča brez omejitev in brez potrebe po sposojanju listkov.

Kljub iznajdbi Bitcoina pa veliko otrok še naprej uporablja Fiatovo valuto – listke. Njihovi dnevi na igrišču so vedno manj igra in vedno bolj naporni – polni pometanja in težkega dela. Ne prepoznajo, da je težava v Fiatu in njegovih listkih, saj ne razumejo sistema. Tudi njihovi vzorniki – učitelji in starši – ne dojemajo, zakaj je tako, zato jim ne morejo pomagati. Tudi njih je namreč Fiat uspešno prepričal v svoj sistem.

Hkrati otroci opazujejo vrstnike, ki se brezskrbno igrajo, in ne razumejo, kako je to mogoče. Res je, da tudi ti otroci občasno pometajo, da zaslužijo, a bistveno manj kot oni. Slišali so, da uporabljajo nekaj, kar se imenuje Bitcoin, a starši in učitelji jim ga popolnoma napačno razložijo. Pravijo jim, da Bitcoinu ne smejo zaupati, saj ga je ustvaril neznanec s kapuco, ki je nato izginil, in da ni tako varen kot sistem listkov. Trdijo, da se pri listkih vsaj lahko obrnejo na Fiata Valutarja, če pride do težav. Vendar otroci vidijo, da Fiat Valutar rad pomaga le svojim bližnjim prijateljem, njim pa ne – nasprotno, če se pokvari gugalnica, strošek popravila zaračuna prav njim. Pobere jim še tistih nekaj listkov, ki jih imajo, nato pa jim uporabo gugalnice in drugih igral dodatno zaračunava ter s tem služi le on.

Vendar zagovorniki Fiatovega sistema žal ne razumejo, da neznanec s kapuco – Satoshi Nakamoto – sploh ni pomemben. Omrežje Bitcoina že dolgo otroci upravljajo sami, ne potrebujejo ga več, da bi delovalo. Satoshi je bil pomemben le zato, ker je iznašel to genialno idejo, za kar so mu neskončno hvaležni, vendar sistem ni odvisen od njega. Bitcoin je zasnovan tako, da niti njegov ustvarjalec nad njim nima nobene moči – popolno nasprotje Fiatu Valutarju in njegovemu sistemu listkov.

Počasi otroci spoznajo, da morajo začeti razmišljati s svojo glavo in se nehati slepo zanašati na druge. Ugotovijo, da tisti, ki jim odsvetujejo Bitcoin, v resnici ne razumejo niti Fiatovega sistema, še manj pa Bitcoina – zato jim ne morejo biti v pomoč.

Odločijo se poskusiti Bitcoin. Na začetku se jim zdi nekoliko neroden, saj niso vajeni novega sistema, a kmalu ugotovijo, da jim omogoča boljše življenje in več igre. Končno lahko varčujejo v Bitcoinu in si nekega dne celo privoščijo svojo lastno gugalnico.

Ko Bitcoin začne uporabljati vedno več otrok in Fiatova valuta izgublja svojo vrednost, pride dan, ko je edini uporabnik listkov le še Fiat sam. Nihče več noče uporabljati njegove valute. Takrat Fiat spozna, da je izgubil svojo moč. Razume, da je svojo vlogo zlorabil, zato mu otroci in njihovo zaupanje niso več naklonjeni.

Sčasoma tudi on sprejme Bitcoin. Ugotovi, da ga ne more manipulirati kot svojo staro valuto, saj je Bitcoin odporen na zlorabe. Prvič v življenju mora tudi on nekaj postoriti, da si zasluži plačilo. Sprva mu je težko, saj je bil vajen ustvarjati svojo valuto iz nič brez posebnega truda, a se počasi privadi.

Na koncu se vsi otroci skupaj veselo igrajo in celo odpustijo Fiatu Valutarju. Razumejo, da so bili njegovi začetni nameni pri hranjenju frnikul in izdajanju listkov dobri. Ni želel nič slabega, a sta ga moč in pohlep zaslepila, zaradi česar je počel stvari, ki jih zdaj obžaluje.

Skupaj se otroci strinjajo, da morajo varovati Bitcoinov sistem, da nikoli več noben posameznik ne bi pridobil tolikšne moči, kot jo je imel Fiat Valutar nad listki. Prav tako razumejo, da je bilo prav, da ljudi niso prepričevali ali silili v uporabo Bitcoina. Le tisti, ki je sam spregledal Fiatov sistem, je lahko razumel prednosti Bitcoina. Prehoda ni bilo mogoče vsiliti ali pohitriti – vsak posameznik je moral do tega spoznanja priti sam. Pomembno je, da vsi razumejo, zakaj nekaj uporabljajo, in da se ne zanašajo slepo na mnenja drugih. Le tako lahko sistem ostane resnično odporen na zlorabe in služi svojemu namenu – da vsem olajša življenje.

Avtor: https://nakamoto.si/ - Kris

Članke in prevode za blog na spletni strani pišejo različni člani, podporniki in skupine posameznikov v Bitcoin društvu Slovenije in ne pomenijo nikakršnih finančnih nasvetov. Vsak ima svoj pogled na samo tehnologijo, bitcoin in obstoječe sisteme. Društvo samo nudi opcijo, da delijo svoj pogled z večjim številom ljudi ter, da dobijo kakšen komentar oziroma odziv na svoje mnenje. Našemu društvu se lahko pridružite na bitcoin.si, telgram skupini oziroma skupini Kriptovalute — Slovenska Blockchain Skupnost — Bitcoin.si na Facebooku.