Ali so davki sploh potrebni? Bi lahko funkcionirali drugače? O tem da bi lahko, mogoče kdaj drugič. Trenutno živimo v sistemu, ki davke pobira in se bomo vprašali kako in če jih sploh smiselno...
Originalni članek najdete na Xu avtor je Toni Čepon – >povezava.

No pa začnimo.

Ko politik reče:

»Če zvišamo davek, bo država pobrala več denarja.«

se zdi skoraj samoumevno. Če je davek 10 %, država pobere manj kot pri 20 %. Kajne?

Ne vedno.

Potrebno je razumeti eno stvar: ljudje in podjetja se na davke tudi odzivajo.Če se ne splača delati, lahko človek dela manj. Če je podjetništvo manj dobičkonosno, lahko podjetnik investira manj. Če je davek na premoženje previsok, lahko lastnik proda premoženje oziroma ga "skrije". Če je obdavčitev kapitalskih dobičkov previsoka, lahko investitor prestavi prodajo v prihodnost, spremeni naložbo ali se preseli v državo z ugodnejšim davčnim sistemom. Sliši se razumljivo in enostavno.

In če se zaradi visokih davkov zmanjša gospodarska aktivnost, se zmanjša tudi davčna osnova. Enostavno.

In to je osnovna ideja Lafferjeve krivulje.

Kaj je Lafferjeva krivulja – po domače?

Predstavljajmo si zelo preprost primer.Država ima davek na neko gospodarsko dejavnost.

• Pri 0 % davku država od te dejavnosti pobere 0 €
• Če davek zvišuje, začne pobirati vedno več
• Toda pri določeni točki začne visok davek vplivati na obnašanje ljudi
• Ljudje začnejo manj delati, manj investirati, manj trošiti, prestavljati prihodke, iskati davčne olajšave, iskati obvode ali razmišljati o selitvi
• Davčna osnova se začne zmanjševati
• Če bi država teoretično prišla do 100 % davka, bi bila motivacija za ustvarjanje obdavčenega prihodka praktično izničena

Zato obstaja določena davčna stopnja, pri kateri je prihodek države največji.To predstavlja Lafferjeva krivulja.Pomembno pa je:

Lafferjeva krivulja ne pravi, da je vsak davek previsok. Pravi, da višja davčna stopnja ne zagotavlja avtomatično višjih davčnih prihodkov.

Konkretni slovenski primer: kaj se zgodi z 1.000 €?

Poglejmo nekaj zelo preprostega.Predstavljajmo si, da je podjetje pripravljeno za določeno delo nameniti 1.000 €. Ta denar ne izgine. Gre skozi gospodarstvo. Del gre državi skozi prispevke in davke, del ostane delavcu, nato pa delavec svoj razpoložljivi denar porabi in verjeli ali ne spet plačuje davke.

Denar lahko zato približno spremljamo takole:

To je pomembno, ker država ne pobira davkov samo na začetku tega procesa. Davki se pojavljajo na različnih točkah kroženja denarja v ekonomiji.

Poglejmo zelo poenostavljen primer

Recimo, da ima podjetje na voljo 1.000 € skupnega stroška dela.

Od tega ne dobi delavec 1.000 € na svoj račun.

Del sredstev se nameni za prispevke in dohodnino. V Sloveniji del prispevkov obračunava in plačuje delodajalec, del pa je obveznost zaposlenega; delodajalec za zaposlenega obračuna, odtegne in plača tudi prispevke, za katere je zavezanec delavec.

Za razumevanje principa si zato predstavljajmo poenostavljen rezultat:

1.000 € stroška dela

→ približno 650 € neto razpoložljivega dohodka

→ približno 650 € potencialne potrošnje

Seveda je dejanski neto znesek odvisen od bruto plače, dohodnine, olajšav in drugih elementov obračuna. Zato ta primer ni točna plačilna lista, ampak ekonomska ilustracija.

Kaj se zgodi s 650 €?

Recimo, da človek vseh 650 € porabi v Sloveniji. Če je celotna potrošnja obdavčena s splošno 22-odstotno stopnjo DDV, je v 650 € končne cene vključenih približno:

650 € potrošnje = 117,21 € DDV

Trgovcu oziroma ponudniku storitve tako ostane približno: 532,79 € brez DDV

Slovenija ima poleg splošne 22-odstotne stopnje tudi znižano 9,5-odstotno stopnjo za določene vrste blaga in storitev, zato je dejanska številka pri resnični potrošnji odvisna od tega, kaj človek kupi.

Toda bistvo je pomembnejše od same številke: isti začetni denar je ustvaril novo transakcijo in nov davčni tok.

Kaj pa, če država zviša obdavčitev dela?

Zdaj predpostavimo, da država poveča obremenitev dela.Na prvi pogled je izračun preprost:

»Če bomo od 1.000 € pobrali več davka, bomo imeli več denarja.«

Toda kaj se lahko zgodi?Delavec lahko:

• dela manj
• ne sprejme nadur
• išče drugo zaposlitev
• začne delati v drugi državi
• odpre podjetje drugje
• zmanjša svojo potrošnjo

Podjetje pa lahko:

• zaposli manj ljudi
• investira v avtomatizacijo
• zmanjša plače
• zmanjša obseg poslovanja
• dejavnost preseli v tujino

In tukaj se začne Lafferjeva logika.

Primer: država pobere več, vendar lahko celoten sistem ustvari manj

Predpostavimo, da je zaradi višje obdavčitve država pri našem primeru pridobila dodatnih:
+50 € davčnih prihodkov.

Na papirju in na prvi pogled je to uspeh. Toda zaradi višje obremenitve delavec porabi 30 € manj.

Če bi bilo teh 30 € sicer porabljenih za blago in storitve bi bil od tega plačan tudi DDV. Če zaradi tega podjetje ustvari manj prihodkov, lahko ustvari tudi manj dobička. Če je zaradi slabše gospodarske aktivnosti manj zaposluje, se zmanjšajo tudi prispevki in dohodnina, ki jo delavci ustvarijo ob plači.

Zato lahko dobimo nekaj takega:

+50 € novega davka, −10 € manj DDV, −10 € manj prispevkov, −5 € manj dohodnine, −5 € manj drugih davčnih prihodkov = +20 € neto učinka

To je samo hipotetičen primer, vendar zelo dobro pokaže bistvo.

Država ne sme gledati samo tega, koliko prinese novi davek. Gledati mora tudi, kaj zaradi njega izgubi drugje in kaj s tem povzroči na dolgi rok.

In zdaj najpomembnejši del: davki so med seboj povezani

Predstavljajmo si človeka, ki ustvari 1.000 € dodatnega dohodka.
Če mu država vzame več, ima manj denarja za:

• potrošnjo
• varčevanje
• investiranje
• nakup stanovanja
• ustanovitev podjetja
• nakup delnic
• nakup bitcoina
• druge naložbe

Vsaka od teh odločitev ima nadaljnje davčne posledice.

Če denar porabi: dohodek → DDV

Če podjetje denar uporabi za plače: prihodek → plače → prispevki + dohodnina

Če podjetje ustvari dobiček: prihodek → dobiček → davek od dohodkov pravnih oseb→nova potrošnja

Če človek investira: dohodek → investicija → donos → morebitna davčna obveznost

Zato je davčni sistem v resnici mreža medsebojno povezanih davkov.

En evro lahko ustvari več davčnih prihodkov

To je bistvena stvar, ki jo pogosto spregledamo. Predstavljajmo si 1 € gospodarske aktivnosti.

1.Najprej se ta 1€ lahko obdavči kot dohodek.
2.Nato je preostanek porabljen za nakup izdelka in je obdavčen z DDV
3.Podjetje, ki prejme ta denar, z njim plača zaposlenega
4.Od plače se ponovno obračunajo prispevki in dohodnina
5. Če podjetju ostane dobiček, je lahko obdavčen tudi ta
6.Če lastnik nato ta denar investira in ustvari donos, lahko nastane še ena davčna obveznost

Zato je gospodarska aktivnost davčna osnova za številne različne davke.

Če jo zmanjšamo, ne zmanjšamo samo enega davka. Lahko zmanjšamo več davčnih prihodkov hkrati.

Logično je da bi morala država spodbujati potrošnjo, kroženje denarja in privabljati nov kapital.

Kaj se zgodi pri bitcoinu?

Tu postane zgodba še bolj zanimiva.Recimo, da slovenski državljan ustvari 100.000 € dobička z bitcoinom.Država lahko reče:

»Če uvedemo 5-odstotni davek, bomo dobili 5.000 €.«

Matematično je to pravilno, toda ekonomsko je vprašanje veliko bolj zapleteno.Kaj če zaradi davka:

• oseba realizira manj dobička
• prodajo prestavi
• kapital investira drugje
• del sredstev porabi zunaj Slovenije
• ali se zaradi kombinacije davkov na koncu celo preseli

Potem država morda ne bo dobila pričakovanih 5.000 €.

In če oseba ostane v Sloveniji ter porabi velik del realiziranega dobička, država od te potrošnje pobere tudi DDV. Če oseba z dobičkom kupi stanovanje, avtomobil ali storitve, nastanejo novi davčni tokovi. Če investira v slovensko podjetje, lahko kapital pomaga ustvariti nova delovna mesta in prihodnje davčne prihodke.

Zato je pri davku na kriptovalute napačno gledati samo: »5 % × realizirani dobiček = prihodek države.«Pravilnejše vprašanje je:

Koliko gospodarske aktivnosti bo zaradi davka ostalo v Sloveniji in koliko je bo zaradi njega manj?

Kaj če je davek previsok?

Če je davek previsok, se v nekem trenutku posamezniki, ki jim selitev ne pomeni velike težave, stroški selitve pa v nekem trenutku postanejo nižji kot je odmerjen davek, preselijo tja kjer so odmerjeni davki še sprejemljivi in je njihov kapital več kot dobrodošel. To so ponavadi najbogatejši, največji potrošniki ter največji plačniki DDVja in ostalih davkov saj so veliko bolj aktivni kot najrevnejši del prebivalstva. Je pa še nekaj res.... So popolnoma neodvisni od države, ponavadi največji kritiki in težko vodljivi. Zato ponavadi tudi niso zaželjeni.

Država lahko dviguje davke, a to ne pomeni več pobranega denarja saj najbogatejši del populacije najhitreje zamenja rezidenco, najlažje "optimizira" davke, saj si to lahko privošči in s tem odreže največji del plačanih davščin državi. Vsi, ki si tega ne morejo privoščiti, pa vsakodnevno čutijo to povišanje v svojih denarnicah. To je Lafferjeva logika v praksi. Višja stopnja ≠ nujno višji prihodek.

Če je podjetje težko seliti, če je nepremičnino nemogoče prestaviti, je pri virtualnih valutah in investicijah zgodba drugačna

Pri nepremičnini je težko reči:

»Svojo hišo bom preselil v Avstrijo.«

Pri bitcoinu je stvar drugačna. Digitalno premoženje je bistveno bolj mobilno.Podobno velja za:

• kapital
• digitalna podjetja
• določene storitve
• visoko kvalificirano delo

Zato morajo države pri takšnih davkih upoštevati tudi davčno konkurenco med državami.Če je razlika med dvema državama dovolj velika, se lahko posameznik ali podjetje začne spraševati:

»Zakaj bi plačeval toliko več, če lahko svojo gospodarsko aktivnost izvajam drugje?«

Že res, da smo nekateri navezani na svojo domovino, a cena, ki jo morebiti za to plačujemo lahko postane nekoč previsoka.

Zato ni pomemben samo davek – pomembna je celotna davčna obremenitev

Posameznik, ki se zaveda kaj plačuje, ne gleda samo enega davka.

Gleda:
obdavčitev dela
prispevke
dohodnino
DDV
davke na premoženje
davke na kapital
davke na kapitalske dobičke
administrativne stroške
stroške skladnosti z zakonodajo
možnost selitve

In šele nato se odloči, ali se mu določena gospodarska aktivnost splača. Zato lahko dva davka, ki sta vsak zase videti majhna, skupaj ustvarita precej večjo spremembo vedenja.

Lafferjeva krivulja zato ni samo teorija o enem davku

Največja napaka pri razumevanju Lafferjeve krivulje je, da jo obravnavamo kot vprašanje:

»Ali je 20 % boljše od 30 %?«

Pravo vprašanje je:

»Kako se bodo ljudje in podjetja odzvali na spremembo davka?«

Če se ne odzovejo, lahko višji davek prinese več prihodkov. Če se zelo močno odzovejo, lahko višji davek prinese malo dodatnega prihodka ali celo nič. Če je odziv dovolj močan, lahko država pobere celo manj.

Davčna politika mora zato gledati celoten krog

Pri ocenjevanju novega davka bi se morali vprašati vsaj pet vprašanj:

1. Koliko bo prinesel novi davek? To je osnovni izračun.
2. Koliko se bo zaradi njega zmanjšala davčna osnova? Ali bodo ljudje manj delali, trošili, investirali ali realizirali dobičke?
3. Katere druge davke bo država zaradi tega izgubila? DDV? Prispevke? Dohodnino? Davek od dobička?
4. Koliko kapitala in ljudi se lahko preseli? Še posebej pri mobilnih oblikah kapitala.
5. Kaj se zgodi dolgoročno? Ali bo novi davek zmanjšal gospodarsko rast in s tem prihodnjo davčno osnovo?

Najpomembnejša lekcija

Država ne obdavčuje samo denarja.

Obdavčuje gospodarsko aktivnost.
In gospodarska aktivnost je rezultat odločitev ljudi.

Ljudje se odločajo:

• koliko bodo delali
• kje bodo delali
• koliko bodo trošili
• koliko bodo varčevali
• kam bodo investirali
• kje bodo imeli podjetje
• kdaj bodo prodali premoženje
• in v nekaterih primerih tudi, v kateri državi bodo živeli

Zato lahko država z enim dodatnim davkom res pridobi nekaj denarja, vendar mora vprašati:

Koliko druge gospodarske aktivnosti bo zaradi tega izginilo?

Če je odgovor »zelo malo«, je lahko višji davek učinkovit način povečanja prihodkov.Če je odgovor »veliko«, se lahko zgodi nekaj zelo drugačnega:

višji davki → manj aktivnosti → manjša davčna osnova → manj drugih davkov → manjša gospodarska rast.

To je bistvo Lafferjeve krivulje.

Zaključek

Dober davčni sistem zato ni nujno tisti, ki ima najvišje davčne stopnje.Dober davčni sistem je tisti, ki zna najti ravnotežje med: davčnim prihodkom države in motivacijo ljudi, podjetij in investitorjev, da še naprej ustvarjajo in plačujejo davke.

Kajti na koncu velja preprosto pravilo:

Če preveč obremeniš tisto, kar želiš obdavčiti, lahko uničiš prav davčno osnovo, od katere želiš pobirati davke.

In zato vprašanje ni:

»Kolikšen davek lahko uvedemo?«

ampak:

»Kakšen davek lahko uvedemo, ne da bi pri tem zmanjšali gospodarsko aktivnost, iz katere država dolgoročno sploh dobiva davčne prihodke?«

To je pravo vprašanje Lafferjeve krivulje.

Obstaja pa še večje vprašanje, za katerega sem napisal da se z njim ne bomo ukvarjali, a sem si tekom pisanja premislil.... Zakaj bi sploh komu plačeval davke?... če z denarjem država, ne zna in ne zmore delati v korist tistih, ki davke plačujemo in nima kontrole nad tem kam denar sploh odteka.

Država kot upravljalec javnega denarja, bi morala pogledati tudi na odhodkovni strani, kam se vsi pobrani davki odtekajo. Odkar živim in se zavedam davkov, se vedno pogovarjamo o višjih davkih, nikdar ni dovolj, vedno primankuje a nikoli ne slišim predlogov kako racionalno in pravilno porabiti pobran denar oziroma kako kaj privarčevati. Vsi vemo da država niti približno z denarjem ne ravna racinonalno in zato se sprašujem zakaj bi sploh plačeval davke? Je to cena tega, da živimo v Sloveniji? Se samo sprijaznimo, da tako to je? Da poleg tega kar dobimo, plačamo še dodatno premijo v višini nekaj 10%, ki se porazdeli po nam neznanih žepih.

Ne morem se pritoževati, da nam je slabo, ker nam ni. Le cena, ki jo za to plačujemo pa je hudičevo visoka. Vsak podjetnik in poslovnež v nekem trenutku, ko mu gre slabše, pogleda kje bi lahko kaj privarčeval. A naši državi tega ni potrebno storiti, saj pritisne čarobni gumb, dvigne davke, "vzame" kredit ali pa le uvede neko novo dajatev da pokrije svoje stroške.

Za konec pa ne pozabimo, da je tudi inflacija neke vrste prikrit davek na tisto naše premoženje, ki ga hranimo za prihodnost. Tega nam pobirajo redno, vsakodnevno, ko naš "ljubi" euro izgublja vrednost in se topi kot snežna kepa v naših rokah.
A o tem mogoče naslednjič.

Originalni članek najdete na Xu avtor je Toni Čepon – >povezava.

Članke in prevode za blog na spletni strani pišejo različni člani, podporniki in skupine posameznikov v Bitcoin društvu Slovenije in ne pomenijo nikakršnih finančnih nasvetov. Vsak ima svoj pogled na samo tehnologijo, bitcoin in obstoječe sisteme. Društvo samo nudi opcijo, da delijo svoj pogled z večjim številom ljudi ter, da dobijo kakšen komentar oziroma odziv na svoje mnenje. Našemu društvu se lahko pridružite na bitcoin.si, telgram skupini oziroma skupini Kriptovalute — Slovenska Blockchain Skupnost — Bitcoin.si na Facebooku.