Omrežje Lightning Network ponuja novo, alternativno strategijo monetizacije v obliki mikroplačil. Trenutno morajo ustvarjalci izbirati med poseganjem v zasebnost uporabnikov s prodajo njihovih podatkov, nadlegovanjem z oglasi ali postavljanjem plačljivih zidov in prisiljevanjem k naročninam. V prihodnosti se bo to korenito spremenilo.

Če želite izvedeti več o zgodovini mikroplačil, si oglejte članek Amber Case in epizodo Open Index Protocol

Čas pred Bitcoinom

Pred svetovnim spletom, internetom ali celo revolucijo osebnih računalnikov je bil koncept mikroplačil v zameno za digitalno vsebino že zasnovan. Izraz “mikroplačilo” lahko zasledimo pri Tedu Nelsonu že leta 1960, ko je začel snovati svoje zamisli o tem, kako bi lahko izgledalo globalno dostopno, računalniško podprto skladišče človeškega znanja in skoval številne druge izraze in zamisli, ki se danes uporabljajo na spletu, kot sta “hipertekst” in “hipermedij”. Čeprav mu ni uspelo uresničiti lastne vizije spleta (in je glasno obžaloval, kako se je splet oblikoval), so drugi prevzeli številne njegove zamisli in jih nadgradili v obliko, ki jo poznamo dandanes.

Leta 1992 je Tim Berners-Lee, avtor HTTP in HTML, objavil svojo drugo različico pogosto uporabljenega http protokola. Nastala je tudi koda, za katero so Berners-Lee in drugi menili, da se bo nekoč uporabljala za plačevanje digitalnih vsebin: 402 zahteva za plačilo. Žal je ta koda uradno “rezervirana za uporabo v prihodnosti”, saj se različni poskusi mikroplačil na spletu od njegovega nastanka naprej niso uresničili. Več kot 30 let po izumu interneta še vedno čakamo na uresničitev ene od njegovih glavnih prvotnih vizij.

Berners-Lee je leta 1994 ustanovil konzorcij World Wide Web Consortium (W3C), da bi usmerjal razvoj spleta in mikroplačila so bila od vsega začetka eden od glavnih vidikov. Leta 1995 je Phillip Hallam-Baker, ki je napisal več RFC-jev o varnosti interneta, pripravil osnutek protokola MPTP (Micro Payment Transfer Protocol), ki pa očitno ni bil nikoli uporabljen. V njem so navedena številna spoznanja o naravi mikroplačil, ki so danes enako pomembna kot ob ustanovitvi interneta:

Obstaja veliko zanimanje za plačilne sisteme, ki omogočajo zaračunavanje razmeroma majhnih zneskov za enoto informacije. Pri tem sta hitrost in stroški obdelave plačil odločilna dejavnika pri ocenjevanju uporabnosti sistema. Hitra odzivnost uporabnika je bistvena, če želimo uporabnika spodbuditi k večjemu številu nakupov.

Kritična omejitev MPTP pa je bila, da je protokol izrecno zahteval tretjo osebo, imenovano posrednik.

V tistem času ni bilo mogoče izvesti digitalnega plačila brez zaupanja vrednega posrednika, zato je bilo treba vsak poskus protokola za mikroplačila razviti z mislijo na neke vrste skrbništvo denarja.

W3C si je še nekaj časa prizadeval za mikroplačila in leta 1998 objavil pregled mikroplačil ter predlagal MPTP kot praktičen pristop in zapis:

Mikroplačila morajo biti primerna za prodajo nematerialnega blaga prek interneta […] Zaradi vse večjega pomena nematerialnega (npr. informacijskega) blaga v svetovnih gospodarstvih in njegove takojšnje dostave z zanemarljivimi stroški so “običajne” plačilne metode običajno dražje od dejanskega izdelka.

To se ujema z drugim velikim pomislekom Hallam-Bakerja glede transakcijskih stroškov, ki jih povzročajo tehnološki ali režijski stroški razpoložljivih plačilnih mehanizmov. Njegova prva skrb, potreba po “hitrem odzivu uporabnika”, je v razpravah o izvedljivosti mikroplačil pogosto spregledana. Vendar je neki pronicljiv opazovalec, ki je pozneje močno vplival na razvoj Bitcoina, o tej težavi že temeljito razmišljal. Nick Szabo, ustvarjalec koncepta pametnih pogodb in Bitgolda, je leta 1999 napisal knjigo “Micropayments and Mental Transaction Costs”. Szabo navaja, da glavni razlog za to, da se mikroplačila niso uveljavila, niso bili tehnološki ali režijski stroški. Vzrok so bili mentalni transakcijski stroški, ki jih je imel uporabnik, ko se je moral pri vsaki interakciji na internetu odločiti, ali je nakup vreden svoje cene.

[…] Stroški mentalnih transakcij strank so pomembni in vseprisotni, tako zelo, da v realnih okoliščinah kognitivni stroški običajno močno prevladajo nad tehnološkimi stroški in da je tehnološke vire dejansko najbolje uporabiti za zmanjšanje kognitivnih stroškov. […] Prizadevanja za tehnologijo mikroplačevanja, ki poudarjajo tehnološke prihranke pred kognitivnimi, bodo postala nepomembna.

Splet, ki temelji na mikroplačilih, pomeni pogoste nakupe, kar pomeni utrujenost pri odločanju. Verjetno je, da pri večini mikroplačil mentalni transakcijski stroški, ki nastanejo zaradi nenehnega odločanja o nakupih, verjetno odtehtajo vrednost tistega, za kar se plačuje.

Velika podjetja, kot sta Compaq in IBM, ter zagonska podjetja, kot so Pay2See, Millicent, iPin in druga, so se v začetnem obdobju trudila zmanjšati te tehnološke in mentalne transakcijske stroške mikroplačil, vendar je bila še vedno predpostavka, da bo ta koncept od samega začetka trajna funkcija.

Morda najznamenitejše od teh podjetij, ki je imelo trajen vpliv na skupnost Bitcoin, je bilo DigiCash, ki ga je vodil David Chaum. Chaum je že leta 1982, preden je leta 1989 ustanovil podjetje DigiCash, formaliziral številne zamisli za podatkovno strukturo, podobno verigi blokov, in varno digitalno gotovino. DigiCash je uresničil Chaumove predloge in uporabnikom omogočil dvig denarja (imenovanega “eCash”) iz banke in z njim opravil neizsledljiva digitalna mikroplačila. Žal je sistem eCash uvedla le ena banka, podjetje pa je leta 1998 propadlo.

Približno v istem času so prenehala tudi druga prizadevanja za mikroplačila, W3C pa je leta 1998 prenehal prispevati k dejavnosti mikroplačil.

Dot-com norija je bila v polnem razmahu in mikroplačila so bila ena od zamisli, ki so najbolj propadle ob koncu. To je bil dober čas za kritiko ideje. Leta 2000 je pisatelj Clay Shirky napisal knjigo “Primer proti mikroplačilom”, v kateri je pogumno izjavil:

Mikroplačilni sistemi niso propadli zaradi slabe izvedbe, temveč zato, ker so slaba ideja. Ker je njihova slabost sistemska, bodo propadali tudi v prihodnosti.

Njegov glavni argument za njihovo temeljno pomanjkljivost ni bil tehnološki, temveč je ponovil trditev Nicka Szaba izpred let: utrudljive odločitve.

Uporabniki želijo predvsem predvidljive in preproste cene. Mikroplačila pa z ustvarjanjem številnih drobnih, nepredvidljivih transakcij zapravljajo miselni napor uporabnikov, da bi ohranili poceni vire. Mikroplačila tako v uporabnikovem umu povzročajo tesnobo in zmedo, kar so lastnosti, za katere je znano, da jih uporabniki doslej niso aktivno iskali.
Nick Szabo

Shirky je v nadaljevanju napovedal tri načine plačevanja, ki bodo postali prevladujoči na spletu in pri katerih ne bo prišlo do problema pri odločanju: združevanje (združevanje stvari nizke vrednosti v eno transakcijo višje vrednosti), naročnina in subvencioniranje (plačilo vsebine s strani nekoga drugega, ne uporabnika — danes se to kaže kot oglaševalski model).

Ob koncu krize dot-com so se Shirkyjeve napovedi zdele še pomembnejše. Kreditne kartice so s svojimi infrastrukturnimi stroški, ki prepovedujejo plačila, manjša od 1 dolarja, postale dejanski način plačevanja, navdušenje nad projektom mikroplačil pa je upadalo. Kar je bilo samoumevno in vznemirljivo za prihodnost spleta, je zbledelo v ozadju njegovega vse bolj centraliziranega, nadzorovanega in z oglasi podprtega predhodnika — spleta 2.0.

Bitcoin in centralizirani splet

Zaupati jim moramo svojo zasebnost, zaupati jim moramo da ne bodo dopustili, da nam kdo odtuji naša denar. Njihovi ogromni splošni strošk zatoi onemogočajo uporabo mikroplačil.
Satoshi Nakamoto

Pri ideji 402 je bilo mišljeno, da bi morala biti podpora za plačila prvovrstni koncept na spletu, in očitno je, da bi moralo na spletu potekati veliko neposrednega trgovanja […] Dejansko pa se je pojavil en sam prevladujoč poslovni model, to je oglaševanje. To vodi v veliko centralizacijo, saj dobimo najvišje stroške na klik.
John Collison, predsednik podjetja Stripe

Satoshi Nakamoto je konec leta 2008 objavil Bitcoin belo knjigo. To se je zgodilo sredi gospodarske krize v ZDA. Kmalu zatem je objavil izvirno kodo za ta sistem. Bitcoin je pomenil velik preboj v zgodovini računalništva in zgodovini denarja ter spodbudil nov val zanimanja za možnosti interneta. Prvič je bil na voljo način prenosa vrednosti z internetno valuto brez dovoljenj, brez vse neučinkovite in preobsežne infrastrukture, ki je potrebna za uporabo kreditnih kartic.

Nekaj časa je bila cena bitcoina tako nizka, da so nekateri zagovarjali njegovo uporabo za sisteme mikroplačil, čeprav je Satoshi priznal, da (še) ni odlična rešitev za ta problem.

Toda omejitve kot so provizije za transakcije, niso ustavile ljudi, da ne bi sanjali o novih možnostih, ki jih omogoča. Marc Andreessen, ustvarjalec prvega priljubljenega spletnega brskalnika, je navedel primera monetizacije vsebine in boja proti nezaželeni pošti:

Eden od razlogov, zakaj se medijska podjetja in posamezniki (časopisi, portali, blogerji,..) borijo z zaračunavanjem vsebin, je da morajo zaračunavati ali vse (plačati celotno naročnino za vso vsebino) ali nič (kar ima potem za posledico vse tiste grozne oglasne pasice povsod po spletu). Nenadoma je z Bitcoinom na voljo ekonomsko upravičen način zaračunavanja poljubno majhnih zneskov na članek, na rubriko, na uro, na predvajanje videa, na dostop do arhiva ali na obvestilo o novicah.

Ta trditev danes seveda ne drži (vsaj kar zadeva layer 1), vendar so bili transakcijski stroški leta 2014 dovolj nizki, da je bilo dejansko mogoče graditi na konceptu mikroplačil. Zanimiv projekt, zgrajen v tem času je bil Bitmonet, ki je uporabnikom omogočal izbiro ravni naročnine tako, da so plačali 10 centov za samo en članek, 15 centov za uro neomejenega dostopa do spletnega mesta ali 20 centov za ves dan. Žal stroški transkacij niso več tako nizki, da bi lahko omogočali poljubno majhna mikroplačila, in čeprav je Satoshi na to vprašanje očitno mislil že od prvih dni Bitcoina, ta ni bil zasnovan posebej za reševanje problema mikroplačil.

Naročnine in oglasi

Shirkyjeve napovedi glede monetizacije vsebine so bile precej natančne, zlasti kar zadeva modele naročnin in oglasov.

Pri oglaševalskem modelu je vsebino subvencioniral oglaševalec, običajno prek tretje osebe. Od leta 2014 do leta 2022 sta imela Google in Facebook v bistvu duopol nad spletnim oglaševalskim trgom kot tretja oseba, ki posreduje med oglaševalci in ustvarjalci vsebin. Podjetji (in v resnici večina velikih tehnoloških podjetij) sta zbirali ogromne količine osebnih podatkov in kljub številnim kršitvam preprosto prosili svoje uporabnike, naj jima zaupajo varnost svojih podatkov. Ti podatki se uporabljajo za prikazovanje ciljno usmerjenih oglasov za izdelke, za katere je bolj verjetno, da jih bodo ljudje kupili. Podjetja ta model pogosto imenujejo “brezplačno — z oglasi”. V resnici pa uporabniki plačujejo ceno. Oglasni model uporabnike sili, da v zameno za vsebino zamenjajo dve stvari:

Njihovi podatki, ki jih morajo posredovati tretjim osebam, ki so, kot je znano izjavil Nick Szabo, varnostne luknje.

Njihova pozornost. Besedna zveza “bodite pozorni” ima svoj razlog, ki je dobro ponazorjen tukaj. Več časa, ki ga uporabniki preživijo na spletnem mestu z oglasi, več denarja zaslužijo oglaševalci, oglaševalske platforme in ustvarjalec vsebine. Tako je ustvarjalec ekonomsko motiviran, da prikaže čim več oglasov, ne da bi uporabnika tako nadlegoval, da bi posledično zapustil platformo. Valuta “brezplačnega spleta z oglasi” je vaša pozornost. Vi ste izdelek.

V oglaševalskem modelu je jasno, da potrošnik postane drugorazredni državljan. Ker med prihodki ustvarjalca in končnim uporabnikom obstaja plast abstrakcije, ustvarjanje odlične uporabniške izkušnje ni najpomembnejša prednostna naloga. Ker vse več potrošnikov uporablja programe za blokiranje oglasov, so ustvarjalci vsebin prisiljeni v agresivnejše oglaševanje, zaradi česar je uporaba spleta za vse slabša izkušnja.

Priljubljenost naročnin se je prav tako povečala. Potrošniki so pokazali, da so veliko bolj pripravljeni redno plačevati za množični dostop do licenčnih vsebin, kot so filmi in glasba, namesto da bi plačevali za lastništvo posameznih skladb. Čeprav gre za bolj pošten poslovni model, so lahko tudi zelo problematične, če so edina možnost plačila. V zadnjih letih, ko te storitve postajajo vse bolj konkurenčne, se vse več ljudi počuti naveličanih teh naročnin. Nezmožnost dostopa do samo enega (ali nekaj) določenih novic, filmov ali pesmi v danem trenutku prisili v neoptimalno izbiro, da poskušajo plačevati množično in optimizirati največ vsebin za določeno naročnino.

Vzemimo na primer storitve pretakanja. Danes obstaja toliko storitev pretakanja, ki se borijo za naročnine. Uporabniki na koncu plačajo več naročnin, da bi poskušali zajeti večji nabor filmov in televizijskih oddaj, ki jih želijo. V resnici pa si želijo gledati le neverjetno majhen del ponudbe posamezne storitve. Ko izberejo storitev za film ali oddajo, ki jo želijo, pogosto ne ostane dolgo naročniki tega ponudnika. Kmalu začnejo nepredvidljivo prehajati od enega podjetja k drugemu zaradi izteka in posodabljanja licenc.

Novinarski članki so še en primer. Podjetja, kot sta The New York Times ali The Economist, vabijo bralce tako, da jim omogočijo, da preberejo le nekaj sekund članka, nato pa vsebino blokirajo z naročniškim plačljivim zidom. Pri časopisih je še bolj kot pri filmih verjetno, da bodo kupci večkrat želeli plačati majhen znesek za en sam članek po lastni izbiri kot za paket člankov, ki jih ne želijo oziroma jih ne zanimajo.

Čeprav naročnine ponujajo bolj preprost pristop kot oglasi, njihova uporaba v praksi pogosto pomeni vse dražjo in stresno igro upravljanja.

Ko je Clay Shirky pisal o vprašanjih mentalnih transakcijskih stroškov veliko pred tem ko so mentalni stroški naročnin in oglasov začeli obremenjevati ljudi tako kot danes. Bitcoin je ponudil rešitev problema internetne valute, vendar so počasna obdelava in visoke provizije hitro postale prevelik problem za sistem, ki podpira mikroplačila. Preden so se lahko začele izvajati prave izvedbe tehnologije mikroplačil, je bila potrebna še ena pomembna inovacija.

Bitcoin Lightning network

Predlagan je decentraliziran sistem, pri katerem se transakcije pošiljajo prek omrežja mikroplačilnih kanalov (t. i. plačilnih ali transakcijskih kanalov), katerih prenos vrednosti poteka zunaj verige blokov.
Joseph Poon in Thaddeus Dryja, The Bitcoin Lightning Network

Februarja 2015 je bila objavljena knjiga “The Bitcoin Lightning Network”, ki je predstavljala morda največji napredek pri Bitcoinu od njegovega nastanka. S premišljeno uporabo lastnosti Bitcoina je bilo mogoče zgraditi vrsto plačilnih “kanalov”, tako da transakcij ni bilo treba objaviti v verigi blokov, vendar so še vedno lahko izločile tretjo osebo, pri čemer se je za reševanje sporov uporabljala sama veriga blokov Bitcoina. Plačila se lahko izvedejo neposredno med dvema partnerjema ali pa so usmerjena prek vrste partnerjev, če med pošiljateljem in prejemnikom obstaja pot povezanih partnerjev. Zaradi tega rudarjem ni bilo več treba plačevati stroškov transakcij za vsako transakcijo, plačila pa se izvedejo v trenutku. Ker mikroplačila v Bitcoinu najprej niso bila izvedljiva predvsem zaradi visokih stroškov in počasne obdelave transakcij, je omrežje Lightning Network (skrajšano LN ali “lightning”) odprlo povsem nov svet, ki se šele začenja razvijati.

Metode

Najmanjša enota bitcoina je satoshi (pogosto skrajšano na sat). En bitcoin je enak 100.000.000 satsov. Po trenutnem menjalnem razmerju je 1 satoshi enak prb. 0,00027 USD, kar pomeni, da so najmanjša plačila, ki jih je mogoče izvesti izredno majhna. Tehnično je v okviru omrežja Lightning Network mogoče izvesti tudi plačila s še manjšo granulacijo tisočinke satoshija (t. i. milisatoshi, skrajšano msat), vendar bodo vsi zneski pod satoshiji zaokroženi navzdol, če bo denar kdaj prenesen nazaj v verigo blokov. Za mikroplačila je torej mogoče uporabiti vse spodaj obravnavane načine plačevanja, različni mehanizmi pa omogočajo vzpostavitev različnih novih plačilnih shem. Na tem mestu se ne bomo spuščali v tehnične podrobnosti delovanja omrežja Lightning Network. Naš namen je zagotoviti pregled na visoki ravni nekaterih načinov, kako je mogoče z njim opraviti mikroplačila, in upam,o da bomo s tem spodbudili domišljijo ljudi, ki si želijo spoznati te možnosti.

Invoice — račun

Najosnovnejši način plačila v omrežju Lightning Network je prek računa Bolt-11. To je kodiran niz informacij, ki vsebuje vse potrebno za izvedbo plačila. Račun ustvari prejemnik in ga nato pošlje prejemniku plačila. Z vidika uporabnika je običajno plačilni niz kodiran kot koda QR, ki jo lahko prejemnik plačila skenira.

Prednosti:
+ Najmanj abstrakcij na tehnološki ravni
+ Privzeto na voljo v izvedbah LN
+ plačila potekajo neposredno od vozlišča do vozlišča

Slabosti:
- Prejemnik mora najprej poslati račun, kar lahko povzroči nerodno uporabniško izkušnjo
- obe vozlišči morata biti v spletu, da se plačilo izvede
- računov ni mogoče ponovno uporabiti in jih je treba vsakič znova ustvariti
- Večina današnjih načinov plačevanja v sistemu LN preprosto uporablja Bolt-11 račune ali njihovo abstrakcijo v ozadju

Keysend

Alternativa računom so plačila keysend, ki omogočajo plačila neposredno med dvema vozliščema brez računa. Pošiljatelji potrebujejo le javni ključ vozlišča. Bistvena pomanjkljivost plačila keysend je pomanjkanje dokazila o plačilu, zato ni primerno za trgovce ali druge sisteme, ki se zanašajo na dokazilo o nakupu. Za monetizacijo vsebine pa se keysend lepo ujema s konceptom value4value: modelom, ki brezplačno podarja vsebino in od uporabnika zahteva, da mu vrne vrednost, ki jo je po njegovem mnenju prejel v zameno (in ne zahteva dokazila o plačilu).

Prednosti:
+ računi niso potrebni, plačilo je mogoče poslati takoj.
+ Privzeto na voljo v LND, Eclair in Core-Lightning (vendar ga je treba vklopiti ročno)
+ Neposredna plačila med vozlišči

Pomanjkljivosti:
- Brez dokazila o plačilu je obseg uporabe omejen

Možni primeri uporabe mikroplačil:
- Plačila v SATS (Boosting) med poslušanjem/gledanjem/branjem vsebine
- mikro napitnine
- Boostagrami

Primeri:
Podcast Index/Podcasting 2.0

LNURL

LNURL je niz standardov, ki so namenjeni razširitvi zmogljivosti LN z zagotavljanjem specifikacije za komunikacijo med vozlišči ali komunikacijo s tretjimi osebami. LNURL za razvijalce standardizira celoten nabor interakcij, ki temeljijo na LN. Specifikacija LNURL-Pay na primer določa, kako lahko storitve ustvarijo statične kode QR, ki jih je mogoče večkrat plačati. V ozadju pa storitev ustvari nov račun vsakič, ko je opravljen poskus plačila.

Prednosti:
+ Statične povezave za plačilo/izplačilo
+ sheme avtentikacije na podlagi LN
+ Veliko več

Pomanjkljivosti:
- LNURL deluje “out-of-band”, kar pomeni, da je med vozlišči LN storitev, ki ustvarja račune v imenu vozlišča. To lahko pomeni, da je treba poleg vozlišč, vključenih v plačilo, zaupati tudi storitvi, da bo ostala na spletu.

Možni primeri uporabe mikroplačil:
+ Zasebna koda QR, ki jo je mogoče natisniti in ponovno uporabiti, za donacije na vsebini
+ Ponovna uporabnost omogoča izvajanje plačil tudi pri vgradnji v slike in videoposnetke.
+ Izplačila za ustvarjalce vsebin, ki so nabrali sate na določeni platformi
+ Donacije za protestnike: Vsakdo lahko dvigne znak (QR kodo) protestnega gibanja, posnetega na videoposnetku, simpatizerji pa lahko enostavno donirajo.
Citat Marca Andreessena iz knjige “Why Bitcoin Matters” iz leta 2014:

Razmislite o posledicah za protestna gibanja. Danes si protestniki želijo priti na televizijo, da bi ljudje izvedeli kaj zastopajo oziroma za kaj se borijo. Jutri bodo želeli na televizijo, ker bodo tako zbirali denar, tako da bodo dobesedno držali napise, s katerimi jim bodo ljudje kjer koli na svetu, ki z njimi simpatizirajo, na kraju samem poslali denar. Bitcoin je uresničitev sanj o finančni tehnologiji tudi za najbolj zagrizene antikapitalistične politične organizatorje.

Primeri:
Cointrain
LightningAddresse
Seznam LNURL

LSAT

Žetoni za avtentikacijo storitev Lightning (LSAT) so protokol, ustvarjen za avtentikacijo in plačljive API-je, ki v povezavi z omrežjem Lightning uporabljajo pozabljeno kodo HTTP 402, o kateri smo govorili prej. Žetone LSAT si lahko predstavljamo kot vstopnice za večkratno uporabo, ki jih je treba plačati za dostop do določenega vira. Vendar je pri tem zelo pomembno, da je mogoče uporabiti pravila za spreminjanje dostopa do virov na določenem spletnem mestu, vstopnice pa je mogoče ponovno uporabiti pri naslednjih obiskih spletnega mesta.

Prednosti:
+ izredno prilagodljivi
+ Ponovna uporaba
+ Omogoča zelo podroben in natančen dostop do digitalnih virov
+ Končno uporablja 402 error code!

Pomanjkljivosti:
- Težaven nadzor različic
- Ni trenutnih metod za učinkovito upravljanje (lahko se reši z razširitvijo brskalnika, kot je Alby)
- Kljub temu, da je na voljo že nekaj časa, se premalo uporablja/razvija

Možni primeri uporabe mikroplačil:
- Plačilo za posamezen videoposnetek/podcast/skladbo/članek in pomenjenje ob naslednjih obiskih
- Merjene naročnine po vaši izbiri
- Prilagojeni datumi izteka veljavnosti vsebine

Primeri:
- Aperture
- Boltwall
- lsat-js
- Alby Mixtape
- Nakaphoto

WebLN

WebLN je standard za abstrahiranje interakcij LN, pri čemer se za komunikacijo s spletnim mestom, ki omogoča WebLN, uporablja odjemalec (na primer razširitev brskalnika). Odjemalec mora imeti možnost interakcije z uporabnikovim LN vozliščem. Spletno mesto lahko na primer uporabi WebLN, da od uporabnika zahteva plačilo ob kliku na gumb. Ko ga kliknete, se prikaže razširitev odjemalca uporabnika, ki v preprostem vmesniku zagotovi vse podrobnosti o plačilu, ki jih je spletno mesto z omogočenim WebLN poslalo odjemalcu. WebLN močno poenostavi potek plačila za interakcije, ki temeljijo na brskalniku, kjer uporabniku ni več treba izvleči telefona, da bi opravil plačilo na podlagi kode QR.

Prednosti:
+ Boljši uporabniški vmesnik
+ Enostavno izvajanje
+ Brez posrednika
+ Združljiv z LNURL

Pomanjkljivosti:
- Potreben je odjemalec v brskalniku
- Uporablja se le malo odjemalcev
- Če uporabnik nima nameščenega odjemalca, je treba zagotoviti nadomestne možnosti (kot so LNURL ali računi)

Možni primeri uporabe mikroplačil:
- Vse, kar lahko storijo Invoice, LNURL ali Keysend!

Na koncu je tu kratek seznam projektov, ki uporabljajo mikroplačila in so se nam zdeli zanimivi. Seveda pa to ne pomeni, da so to vsi. Dnevno prihajajo novi in novi.

micropay.ai Mikroplačila za generiranje slik z uporabo DALLE-2
WebLN Experiments: Zbirka različnih demonstracij WebLN
LN VPN: storitev VPN, ki se plačuje po potrebi, za eno uro lahko plačate le 0,1 USD
LNCal: plačevanje v bitcoinih za načrtovanje sestankov.
BTCMap: Zemljevid lokacij, ki sprejemajo bitcoine. Uporablja Boosting za prednostna plačila
Lightning Video: Podobno kot Youtube, vendar namesto oglasov uporablja mikroplačila v bitcoinih
Sats4Likes: Pridobite mikroplačila za mikro naloge
PeerTube Lightning Plugin: Plačevanje ustvarjalcev PeerTube z LN
Stacker News: podobno kot Reddit z napitninami ustvarjalcem seveda LN
Bookmark.org: Plačilo za arhiviranje povezav
THNDR Games: Zasluži SATS z igranjem iger

In še veliko več na https://www.lightning-landscape.net/

Zaključek

Mikroplačila so prispela na splet, ta članek pa je opisal le površino tega, kar je mogoče. Čeprav še vedno obstajajo pomembne tehnološke in miselne ovire, upam, da zgornji primeri kažejo, kako daleč smo že prišli — in kako daleč še lahko gremo — za čistejši, svobodnejši in izrazitejši internet.

Prevod Brandon Lucasovega članka Micropayments and the Lightning Network

Članke in prevode za blog na spletni strani medium.com pišejo različni člani in skupine posameznikov v Bitcoin društvu Slovenije in ne pomenijo nikakršnih finančnih nasvetov. Vsak ima svoj pogled na samo tehnologijo, bitcoin in obstoječe sisteme. Društvo samo nudi opcijo, da delijo svoj pogled z večjim številom ljudi ter, da dobijo kakšen komentar oziroma odziv na svoje mnenje. Našemu društvu se lahko pridružite na bitcoin.si, telgram skupini oziroma skupini Kriptovalute — Slovenska Blockchain Skupnost — Bitcoin.si na Facebooku.