DAVKI & DRŽAVA - "LAISSEZ NOUS FAIRE" – PUSTITE NAM DIHATI!

Za doseganje svojih ciljev državni aparat z denarjem najbolj zalaga tisti del ljudi, ki jih podpira, sredstva pa pod prisilo dobiva od tistih, ki plačujejo davke ter tiho verjamejo njihovim obljubam. Velika večina prejemnikov se niti ne zaveda, da jim država ničesar ne da, le vrne jim del vplačanega. Država nikdar in nikoli ni ničesar plačala ali dala, vse kar počne je to, da razporeja naš denar in denar naših potomcev po modelu, ki je za njih sprejemljiv in na način, ki najbolj odgovarja peščici. Vse kar morajo poskrbeti je to, da čim bolje skrijejo svoje načrte in z investicijami ter javnimi storitvami zadovoljijo kritično maso ljudi, da ne pride do odpora in nasprotovanja njihovemu sistemu. Ko tega denarja zmanjka začnejo razmišljati o višjih davkih, novih davkih, v skrajnem primeru pa se zadolžijo in obremenijo naše potomce. To je zelo lepo vidno pred vsakimi volitvami, ko je potrebno za ponovno izvolitev zadovoljiti večji del prebivalstva in jim ponuditi nekaj v zameno za svoj glas. Takrat se njihove obljube prelijejo v dejanja in podpora se plača z novim zadolževanjem v prihodnosti.              

Koliko nas stane država, zakaj jo sploh potrebujemo in kdo plačuje ta račun?

V tem članku bomo na grobo naredili analizo javne porabe, zaposlenosti v javnem sektorju, davčne obremenitve, zadolževanja in odgovornosti za denar davkoplačevalcev. Poskusili bomo pokazati, da država s svojim neučinkovitim razporejanjem davkoplačevalskega denarja od ljudi zahteva vedno več, kakovost ali obseg storitev pa se ne spreminja, po večini pa se celo zmanjšuje ali slabša. Račun za to plačujemo davkoplačevalci, še višji račun pa bo izstavljen prihodnjim generacijam, saj se dolg držav iz dneva v dan veča in to le zato, da naši voditelji ostanejo na oblasti. Ta članek ni nikakršna politična propaganda, saj nima nobene veze kdo vodi državo. Levi, desni, rdeči, modri ali beli,… Vsi počnejo popolnoma isto v nekoliko drugačnih oblikah, a posledice so vedno iste. Katastrofalne in uničujoče. Država pod krinko, da bo pomagala ljudem zapravlja ogromne količine davkoplačevalskega denarja, a rezultatov že nekaj let ni. Vsaj ne v taki meri kot si lahko bili ob vsej količini pobranega denarja.

Že leta 1681 je francoski trgovec lepo povedal svojemu finančnemu ministru Jean-Baptiste Colbertu, enostaven stavek. »LAISSEZ NOUS FAIRE – Prepustite to nam«. S tem so trgovci in obrtniki želeli povedati, da je dovolj vmešavanja države v gospodarstvo, življenje ljudi in ekonomijo. Njihova pomoč naredi več škode kot koristi, saj skoraj vedno pomagajo samo sami sebi in svojim. Z navidezno pomočjo ljudem izkrivljajo signale in resnične številke z namenom, da sami izpadejo boljši in na naslednjih volitvah ponovno zmagajo… Po vseh letih njihove »pomoči«, to državno vmešavanje v vse pore našega življenja povzroči nemalo težav in problemov. Misliti, da bo še več državne pomoči pomagalo rešiti težave, ki jih je ravno ta pomoč in vmešavanje povzročila, je milo rečeno  smešno in naivno. To so vedeli v Franciji že v 17. stoletju in vse skupaj do danes že pozabili. A vsaka kriza prinese razsvetljenje in zgodovina se ponavlja. Če se ne ponavlja se pa vsaj rima. To lahko lepo vidimo, ko gledamo kaj se dogaja dandanes po velikih francoskih in tudi evropskih mestih.

Naša ljuba Slovenija je država z nekaj več kot dvema milijonoma prebivalcev in je 6. najmanjša glede na število prebivalcev, kot tudi glede na višino BDP. Imamo odlično gospodarstvo, ki ustvarja dodano vrednost, podjetnike, obrtnike, zaposlene in ljudi, ki vsak dan s svojim delom ustvarjajo prihodke. Toda ob tem imamo tudi državo, katere javna poraba predstavlja skoraj polovico vsega ustvarjenega BDP. Seveda so javne službe še kako pomembne, a kaj ko je poleg vseh bistvenih služb, kar nekaj takih, ki so samo same sebi namen ali pa so ustvarjene le zato, da fiktivno popravljajo številke (brezposelnost, inflacija, BDP) ter nagrajujejo tiste, ki so blizu državi.

To še ni dokaz, da je država prevelika ali da so javne storitve neučinkovite. Je pa dovolj tehten razlog, da se vprašamo:

Ali za denar, ki ga država vzame gospodarstvu in državljanom skozi davke in prispevke, dobimo ustrezno kakovost javnih storitev?

Koliko nas stane ta naš državni aparat? Koliko zaposlenih imamo v javnem sektorju? Koliko denarja gre za plače, socialne transferje, subvencije, administracijo in investicije? Največje vprašanje pa je: kdo odgovarja, kadar se javni denar porablja negospodarno?

To ni razprava o tem, ali resnično potrebujemo državo. To bi lahko bil popolnoma nov članek. To je razprava o tem, kakšna naj bo njena vloga če jo že potrebujemo in imamo, kje so njene meje in kako zagotoviti, da denar davkoplačevalcev ne postane sam sebi namen in da ta denar ne postane last tistih, ki odločajo. Na koncu skoraj vedno vsi ostali  za slabše storitve in slabšo kakovost življenja plačujemo več.

1. Skoraj polovica slovenskega gospodarstva gre skozi državo

Začnimo pri številki, ki nam lahko pove zelo veliko.
Po zadnjih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) je država v letu 2025 porabila:  34,78 milijarde evrov oziroma 48,9 % BDP.

To je skoraj polovica vsega, kar Slovenija v enem letu ustvari.

V istem letu je država zbrala 32,97 milijarde evrov prihodkov.    
To pomeni 1,81 milijarde evrov primanjkljaja.

Če pogledamo rast odhodkov:

V treh letih se je nominalna javna poraba povečala za približno 7,69 milijarde evrov oziroma 28,4 %.

Seveda moramo upoštevati inflacijo, gospodarsko rast in nove potrebe prebivalstva, ki se pojavljajo skozi čas. Toda tudi po tem se nam poraja vprašanje ali je takšna rast porabe dolgoročno vzdržna in ali prinaša primerljive izboljšave javnih storitev. Vse te izboljšave pa je včasih težko izmeriti in zapisati v tabeli. Lahko se naredi analiza na podlagi vprašanj prebivalcev, kako občutijo to izboljšanje (če ga sploh), kje se stvari premikajo ali se jim zdi, da je smiselno toliko dodatno plačevati, če teh izboljšav ne čutijo, ipd. Že skozi take in podobne odgovore, bi si lahko naredili sliko, kje država nekaj dela pravilno in kje gre popolnoma v napačno smer.

Država ne more in ne sme neomejeno povečevati porabe in pričakovati, da bo račun vedno plačal nekdo drug.

2. Koliko ljudi zaposluje javni sektor?

Po podatkih Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo je bilo leta 2025 v slovenskem javnem sektorju povprečno zaposlenih kar 195.593 ljudi.

V primerjavi z letom 2015 je to:
- 28.134 dodatnih zaposlenih
- 16,8-odstotna rast
- v obdobju 2022–2025 pa 5.382 dodatnih zaposlenih.

To je ogromen sistem.

Toda pomembno je tudi razumeti kaj vse te številke vključujejo. Javni sektor niso samo ministrstva in uradniki v pisarnah. Sem spadajo tudi zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo, policija, vojska, kultura, raziskovanje in drugi javni zavodi. Po podatkih ministrstva je približno 80 % zaposlenih v javnem sektorju zaposlenih v javnih zavodih.

Zato ni prav, da bi vseh 195.593 zaposlenih označiti za birokracijo.

Vendar pa je povsem legitimno vprašanje ali je rast zaposlenosti povezana tudi z večjo produktivnostjo, boljšo organizacijo in kakovostnejšimi storitvami. Ali ljudje to čutijo?

V zadnjih desetih letih se je število zaposlenih povečalo:

• v zdravstvu za 8.944 oziroma 26 %;
• v socialnem varstvu za 2.597 oziroma 21 %;
• v vzgoji in izobraževanju za 12.231 oziroma 19 %.

To so področja, kjer je treba preveriti, kakšne rezultate smo dosegli za dodatno porabljeni denar in ali se je kakovost storitev v šolstvu, socialnem varstvu in zdravstvu povečala. Potrebno bi bilo preveriti ali se je mogoče povečalo število šolajočih, se je kakovost povišala, so se čakalne vrste v zdravstvu skrajšale, se je število ljudi v domovih za ostarele povečalo, mogoče povišala kakovost oskrbe na domu,… Prebivalstvo se zagotovo ni toliko povečalo kot so se dvignili stroški javnega aparata in števila zaposlenih.

Več zaposlenih samo po sebi še ne pomeni boljšega zdravstva, krajših čakalnih dob, boljše oskrbe ali kakovostnejšega izobraževanja. Zagotovo pa več zaposlenih pomeni večje odhodke in višje stroške države, kar se na koncu vedno prelije na pleča davkoplačevalcev ali pa odloži kot dolg za prihodnje generacije….

3. Koliko nas stanejo plače javnega sektorja?

To je ena najpomembnejših postavk. Po podatkih, ki jih je septembra 2026 predstavil Kabinet predsednika vlade, se je masa bruto plač v javnem sektorju konkretno povečala:

Leta 2015 je šlo za plače približno 4mrd €, v letu 2025 je ta številka že preko 7,7mrd € in se povečuje.

To pomeni 92,8-odstotno nominalno povečanje v desetih letih.

Vlada je ob tem navedla projekcijo, da bi ob nespremenjenih trendih, postopnem uvajanju nove plačne reforme, masa bruto plač leta 2028 lahko dosegla skoraj 10 milijard evrov. Leta 2025 se je začel izvajati novi plačni sistem. Uradno predvideno povprečno povečanje osnovnih plač javnih uslužbencev je vsaj 20 %, pri čemer se pravice uveljavljajo postopoma do leta 2028.

Vprašanje ni, ali si zdravniki, učitelji, policisti in drugi zaposleni zaslužijo dostojno plačilo. Seveda si jo. Nekateri celo več, saj opravljajo pomembno delo.

Vprašanje je, ali je država hkrati poskrbela za boljšo organizacijo, odpravo podvajanja nalog in merjenje rezultatov.

Če se stroški dela povečujejo 100-odstotno v desetih letih, moramo imeti tudi jasne odgovore o tem, kaj se je izboljšalo ali spremenilo in zakaj plačujemo več.

4. Kam dejansko odteka javni denar?

Poglejmo uradno razčlenitev po namenih za leto 2024. To je zadnje leto, za katero imamo v uporabljeni analizi podrobno primerljivo razčlenitev COFOG.

Pri tem je treba poudariti, da socialna zaščita niso stroški birokracije. Vključuje predvsem pokojnine, nadomestila, bolniške odsotnosti in socialne transferje.

Samo za starostno zaščito je bilo v letu 2024 porabljenih 6,92 milijarde evrov, večinoma za pokojnine. Tudi kategorija splošnih javnih storitev ni enaka stroškom administracije. V njej so vključeni tudi stroški javnega dolga in raziskav.

Toda prav tukaj se odpre pomembno vprašanje:

Ali denar, ki ga namenjamo socialni državi, dejansko doseže tiste, ki ga najbolj potrebujejo?

Evropska komisija v poročilu za Slovenijo iz leta 2026 opozarja, da se je stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti povečala že četrto leto zapored, kljub rasti socialnih transferjev. Posebej izpostavlja starejše prebivalstvo.
To je pomemben signal, da večja poraba še ne zagotavlja boljših socialnih rezultatov.

5. Slovenija niti približno ni država z nizko davčno obremenitvijo dela

Poglejmo še drugo stran zgodbe: koliko državljanom in podjetjem ostane od svojega dela?

OECD meri davčni primež (tax wedge), ki vključuje dohodnino in socialne prispevke zaposlenega ter delodajalca v razmerju do celotnega stroška dela.

Za samskega zaposlenega brez otrok s povprečno plačo je ta v Sloveniji leta 2025 znašal 45,3 %.

Povprečje OECD je bilo 35,1 %.

Slovenija je bila po tem kazalniku na šestem mestu med 38 državami OECD z najvišjo obremenitvijo. To ne pomeni, da vsak zaposleni plača natanko 45,3 % svojega bruto zaslužka. Gre za standardiziran kazalnik celotnega stroška dela.

Toda številka jasno pokaže, da je delo v Sloveniji relativno močno obremenjeno.

In tu nastane paradoks: Država potrebuje vedno več prihodkov za financiranje vedno večjega sistema, gospodarstvo in zaposleni pa nosijo velik del bremena njegovega vzdrževanja. Podjetnik, ki zaposluje ljudi, ne plačuje samo njihove neto plače. Plačuje prispevke, davke in vse druge obveznosti.

Delavec pa pogosto vidi samo razliko med bruto in neto plačo, ne pa celotnega stroška, ki ga nosi njegov delodajalec.

6. Javna naročila: skoraj 11 milijard evrov v enem letu

To je področje, ki si zasluži posebno pozornost.

Po statističnem poročilu Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo je bilo v Sloveniji leta 2025 oddanih več kot milijon javnih naročil v skupni vrednosti skoraj 11 milijard evrov.

To predstavlja približno 15,5 % BDP.

Vrednost javnih naročil se je v primerjavi z letom 2024 povečala za vsaj 20 %.

Pri tem je treba opozoriti, da vrednost oddanih naročil ni isto kot dejansko plačana poraba v istem letu. Naročila lahko vključujejo večletne pogodbe, različne vrste naročnikov in obveznosti, ki se plačujejo v naslednjih obdobjih. Teh zneskov zato ne smemo prištevati k javni porabi.

Toda obseg je ogromen.

Skoraj 11 milijard evrov javnih naročil pomeni, da moramo imeti, oziroma bolje bi bilo reči, da bi morali imeti, izjemno učinkovite mehanizme nadzora.

Pri večjih projektih bi bilo potrebno vedno javno spremljati:

• prvotno ocenjeno vrednost
• končno pogodbeno vrednost
• število in vrednost aneksov
• dejanske stroške izvedbe
• zamude pri izvedbi
• dosežene rezultate

Ni dovolj, da je bilo naročilo izvedeno po pravilih. Pomembno je tudi, ali je davkoplačevalec za svoj denar dobil najboljšo možno vrednost.

7. Kdo odgovarja za negospodarno porabo?

V Sloveniji imamo Računsko sodišče, ki nadzira poslovanje uporabnikov javnih sredstev. Leta 2025 je izvedlo 98 revizij, izdalo 50 revizijskih poročil in 12 porevizijskih poročil.

V 11 od 50 primerov je zahtevalo odzivno poročilo zaradi ugotovljenih nepravilnosti oziroma nesmotrnosti. V okviru ocenjenih popravljalnih ukrepov je bilo 29 zadovoljivih, 7 delno zadovoljivih in 3 nezadovoljivi. Ali je 100 revizij letno pri tako visokem številu naročil in tako visokih zneskih dovolj? Vseeno pa je to pomemben nadzorni mehanizem. Po vseh teh revizijah pa si moramo postaviti bistveno vprašanje. Kaj se zgodi po ugotovljeni nepravilnosti, ko se ta odkrije?

Ali se odgovorni dejansko soočijo s posledicami? Ali se napake ponavljajo? Ali se projekti, ki so dokazano negospodarni, še naprej financirajo?

Računsko sodišče lahko zahteva odpravo nepravilnosti, ob nezadovoljivem ukrepanju pa lahko obvesti državni zbor in pozove pristojne organe k ukrepanju.

Toda revizija sama po sebi ne zagotavlja, da bo javni denar povrnjen ali da bo odgovorna oseba sankcionirana.

Tu potrebujemo več transparentnosti in jasnejšo odgovornost. Potrebno je vedeti da zakonitost porabe in gospodarnost porabe nista isto.

8. Evropska primerjava: ali je Slovenija izjema?

V letu 2024 je Slovenija za javne izdatke namenila približno 46,5 % BDP. Povprečje EU je znašalo 49,1 % BDP. Torej Slovenija po skupnem deležu javne porabe v letu 2024 ni presegala evropskega povprečja.

To je pomemben podatek in ga ne smemo zamolčati. Toda delež porabe v BDP ne pove vsega. Pomembno je tudi, kaj za ta denar dobimo.

V letu 2025 je po revidiranih podatkih SURS slovenska javna poraba dosegla že 48,9 % BDP. Pri primerjavah moramo upoštevati tudi različne modele javnega zdravstva, pokojninskih sistemov, socialne varnosti in obseg storitev.

Zato ni dovolj, da se primerjamo samo po velikosti države. Primerjati se moramo tudi po kakovosti in dostopnosti storitev, produktivnosti, učinkovitosti javne uprave in obremenitvi gospodarstva.

Seveda pa se je potrebno tudi zavedati, da vse države EU delajo popolnoma isto z manjšimi odstopanji. Zato primerjava z drugimi ni na mestu saj ta »poslovni model« države ne deluje nikjer in izkrivlja realno sliko. Povsod se zapravlja davkoplačevalski denar kot da je dar iz neba. In ta primerjava z EU je samo primerjava katera država je slabša, a za ljudi in davkoplačevalce ni dobra nobena. Vse države želijo iz dneva v dan več davkov in samo vprašanje je katera ga bo prva uvedla. Kmalu za tem pa ji bodo, z manjšimi popravki, sledile še ostale države.

9. Največji problem: država ne meri dovolj sistematično, kaj dobi za porabljen denar

Tu je morda najbolj zaskrbljujoča ugotovitev.

Evropska komisija v poročilu za Slovenijo iz junija 2026 izrecno opozarja, da Slovenija sicer pripravlja analize javne porabe, vendar te niso sistematično vključene v letni proračunski proces. Komisija opozarja, da država ni dosledno izvajala rednih pregledov porabe, s katerimi bi ugotavljala možnosti za prihranke, učinkovitost in boljšo razporeditev sredstev.

Posebej izpostavlja štiri velika področja:

• socialno zaščito
• zdravstvo
• gospodarske dejavnosti in subvencije
• izobraževanje

Država vsako leto pripravi proračun in določi, koliko bo porabila. Toda ali ima za vsak večji program tudi jasno analizo, kaj je dosegel, koliko je stal in ali obstaja boljša alternativa?

Če tega ne počnemo sistematično, lahko javna poraba postane avtomatizem.

Vsako leto več denarja, več programov, več pravil, več zaposlenih in več institucij – brez dovolj jasnega odgovora, ali je vse to res potrebno in ali doseže svoj namen.

Davkoplačevalec ne bi smel biti zgolj financer sistema. Moral bi biti tudi upravičenec do dokazljivih rezultatov.

10. Kaj bi morala Slovenija spremeniti?

Namen te razprave ni ukiniti javnega zdravstva, šolstva, socialne varnosti ali policije.

Namen je zahtevati boljše upravljanje.

11. Pustite ljudem dihati!

Laissez-nous faire.

Pustite nam, da delamo. Pustite nam, da ustvarjamo. Pustite nam, da ustanavljamo podjetja, zaposlujemo ljudi, razvijamo ideje in gradimo prihodnost.

Država ni lastnik gospodarstva. Država ni ustvarjalec vsega bogastva. In država ni sama sebi namen.

Bogastvo nastaja z delom, znanjem, podjetnostjo, inovacijami, investicijami in prostovoljno izmenjavo med ljudmi.

Država ima danes pomembno vlogo pri zagotavljanju pravne varnosti, zaščite posameznika, varnosti, infrastrukture in javnih storitev. Toda njena moč mora biti omejena, njena poraba pregledna in njeno delovanje odgovorno. A temu niti približno ni tako.

Ne morejo vsako leto zahtevati več od tistih, ki ustvarjajo, ne da bi se vprašali, ali sami dovolj dobro upravljajo s tem, kar že imajo. Ko zmanjka, država vedno samo gleda kaj bi se dalo narediti na dohodkovni strani, a na odhodkovni nikdar ni nobenih sprememb. Če pa že so, so po navadi kozmetični popravki, ki izginejo ob prvem »slabem vremenu«.

Ne moremo govoriti o solidarnosti, če ne preverjamo, ali denar dejansko pride do tistih, ki ga potrebujejo.

Ne moremo govoriti o razvoju, če se produktivnost in konkurenčnost gospodarstva ne razvijata dovolj hitro, da bi podprli vedno večje javne obveznosti in stroške.

In ne moremo govoriti o odgovornosti, če za slabe odločitve na koncu vedno plačujejo samo davkoplačevalci, odgovornosti pa ne nosi popolnoma nihče. V najslabšem primeru politika odstopi in se vrne v drugi preobleki čez nekaj let. Včasih pa smo ljudje tako pozabljivi, da se jim niti preobleči ni potrebno.

Svoboda posameznika ni nasprotje odgovorne države. Je eden od razlogov, zakaj mora odgovorna država sploh obstajati.

Naše vprašanje zato ni, kako ustvariti še večjo državo.

Naše vprašanje je, če že imamo državo in trenutno živimo v takem sistemu, kjer mora nekdo skrbeti za nas, kako potem ustvariti državo, ki bo za manj administrativnih ovir, boljšo organizacijo in učinkovitejšo porabo zagotovila več kakovosti, več svobode in več priložnosti.

Pustite nam dihati. Dajte nam svobodo in zasebnost.              
Pustite nam ustvarjati.       
Laissez-nous faire.

VIRI IN URADNA DOKUMENTACIJA

1. Statistični urad Republike Slovenije (SURS)
Temeljni agregati sektorja država, 2022–2025, revidirani podatki, 25. 9. 2026
Izdatki sektorja država po namenih, 2024
BDP in drugi agregati nacionalnih računov ter zaposlenost, 2025
Udeleženci predterciarnega izobraževanja, 2025/2026

2. Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo
Dinamika rasti števila zaposlenih v javnem sektorju, 12. 2. 2026
Plačni sistem javnega sektorja – letne analize plač 2023–2025
Statistično poročilo o oddanih javnih naročilih v letu 2025

3. Kabinet predsednika Vlade Republike Slovenije
Podatki o rasti zaposlenosti in mase bruto plač v javnem sektorju, 10. 9. 2026

4. Evropska komisija
Country Report Slovenia 2026, 3. 6. 2026
Country Report Slovenia – slovenska različica

5. Eurostat
Government expenditure by function, 2024 – primerjava držav EU

6. OECD
Taxing Wages 2026 – Slovenia
OECD Data Explorer – primerjava davčnega primeža

7. Računsko sodišče Republike Slovenije
Poročilo o delu 2025
Revizijska in porevizijska poročila

8. Ministrstvo za finance
Javnofinančna gibanja in podatki za leto 2025
Zaključni račun državnega proračuna

Članke in prevode za blog na spletni strani pišejo različni člani, podporniki in skupine posameznikov v Bitcoin društvu Slovenije in ne pomenijo nikakršnih finančnih nasvetov. Vsak ima svoj pogled na samo tehnologijo, bitcoin in obstoječe sisteme. Društvo samo nudi opcijo, da delijo svoj pogled z večjim številom ljudi ter, da dobijo kakšen komentar oziroma odziv na svoje mnenje. Našemu društvu se lahko pridružite na bitcoin.si, telgram skupini oziroma skupini Kriptovalute — Slovenska Blockchain Skupnost — Bitcoin.si na Facebooku.