Inflacija: Skriti davek, ki požira vašo kupno moč – kako jo premagati s trdnim denarjem - Burek zgodba

Leta 2022 bi ta preprosti zajtrk stal okoli 3,72 evra in z eno plačo bi si jih lahko privoščili kar nekaj.  Danes, februarja 2026, pa ista kombinacija stane skoraj 5 evrov – in naša povprečna plača, čeprav je nominalno višja, kupi manj. To je ta slavna inflacija v praksi: nevidna sila, ki se počasi a vztrajno zažira v našo denarnico, medtem ko cene letijo navzgor. Seveda plače le počasi capljajo za njimi. Vsaka država se po svojih najboljših močeh bori s to inflacijo, vsaka ima svoj pristop a le redkim uspeva ta razkorak resnično minimizirati. Očitno zadnja leta ali desetletja Sloveniji to uspeva relativno slabo oziroma ji sploh ne. Saj vidimo, da smo v zadnjih nekaj letih kar nekaj burekov z jogurtom v minusu.

Inflacija ni le še ena ekonomska številka v poročilu; je splošna rast cen dobrin in storitev, ki konkretno zmanjšuje kupno moč našega denarja. Ko se inflacija dvigne, se cene vsakodnevnih stvari – hrane, goriva, energentov, stanovanj…. povišajo, kar vpliva na popolnoma na vse cene, od jutranje kave, kruha, hrane do posledično celotnega mesečnega družinskega proračuna. Kaj je glavni razlog? Pogosto gre za neravnovesje v monetarnem svetu: preveliko ponudbo denarja v obtoku v primerjavi z razpoložljivimi dobrinami. Predstavljajte si reko denarja, ki se razlije. Če je tega denarja občutno preveč, se cene prilagodijo navzgor, da absorbirajo ta umetno ustvarjen denarni presežek.

To sproži motnje v oskrbovalnih verigah (pomislite na pandemijo COVID-19 ali vojne, ki so podražile energente, uničile dobavne verige, poskrbele za daljše dobavne roke surovin in izdelkov), posledično podraži vse izdelke, tako nujne kot luksuzne. Vse to pa je posledica prekomernega tiskanja/ustvarjanja denarja s strani centralnih bank, ki se na ta način borijo proti vsem nastalim težavam na za njih, najbolj enostaven način. Ustanavljanjem denarja iz nič in distribucijo le tega, po ustaljenih tirih.  Ko več denarja, "lovi" enako količino dobrin, prodajalci preprosto dvignejo cene, da uravnotežijo povpraševanje in ponudbo.

Ena najhujših pasti inflacije pa je ta, da plače redko dohajajo ta dvig cen, zlasti pri osnovnih izdelkih v trgovinah, kot so kruh, mleko ali sadje ali pa energenti katere vsi uporabljamo za preživetje in normalno funkcioniranje.  Delodajalci do zadnjega ne dvigujejo plač zaradi strahu pred rastjo stroškov poslovanja, medtem ko se cene na policah prilagajajo inflaciji v trenutku, saj ob minimalnem padcu prodaje po navadi nenadno povečanje cen pomeni višje dobičke in bolj predvidljivo poslovanje v prihodnosti. Rezultat? Delavci z nižjimi plačami in prihodki čutijo največji pritisk: njihova plača kupi manj, kar vodi v slabšanje že tako slabega življenjskega standarda. Če se cene hrane povišajo za 20 %, plače pa le za 7 %, je to kot da bi vam nekdo iz vaše denarnice na skrivaj vzel del zaslužka – spirala revščine se začne vrteti in hitro se zavrti tako hitro, da jo je nemogoče ustaviti.

Povezava med tiskanjem denarja in inflacijo je kot nevidna veriga, ki neenakomerno porazdeli bolečino med tiste, ki se s to bolečino že ubadajo in jim jo le poveča. Kljub temu, da navzven izgleda kot da rešujejo najranljivejše, so ti najbolj na udaru. Kljub temu da jih je največ, se najtežje uprejo, saj ne vidijo realne slike, poleg tega pa se zaradi vsakodnevnega boja za preživetje, tudi težko organizirajo. Ko centralne banke, kot sta Evropska centralna banka ali ameriški Federal Reserve, "tiskajo" nov denar – pogosto prek kvantitativnega sproščanja ali nakupov obveznic – se količina denarja v gospodarstvu nenormalno poveča. Če gospodarstvo ne raste dovolj hitro(in ponavadi ne), to vodi do inflacije. Ampak nov denar ne doseže vseh hkrati. Po teoriji Cantillonovega efekta (imenovan po ekonomistu Richardu Cantillonu) prvi do tega "svežega" denarja pridejo tisti blizu vira: banke, velika podjetja, vlade in bogati investitorji. Predstavljajte si klasično piramido. Na vrhu so elite, ki nov denar takoj vložijo v delnice, nepremičnine ali surovine, kar  posledično zelo na hitro dvigne tudi njihove cene. Ob dvigu cen energentov in potrošnega materiala se posledično zelo hitro podražijo tudi izdelki. Po navadi najprej tisti nujni za preživetje in kasneje še vse ostalo. Delavski razred pa je ob vsem tem dodajanju na dnu: nov denar do njih pride šele kasneje, prek posojil, višjih plač ali socialnih pomoči. Do takrat so cene dobrin že konkretno višje, saj je to največji in ponavadi edini argument za dvig delavskih plač . To poglablja družbeno neenakost: bogati postanejo še bogatejši, saj njihova sredstva rastejo hitreje od inflacije, medtem ko delavci izgubljajo. Vse to deluje kot da bi igrali igro, kjer so karte vnaprej razdeljene in delilec sodeluje le z eno stranjo.

Da si to bolje predstavljate, poglejmo konkreten primer iz Slovenije, kjer je inflacija v obdobju 2022–2025 med višjimi v Evropi. Med januarjem 2022 in februarjem 2026 se je povprečna neto plača nominalno zvišala: od približno 1.319 evrov na okoli 1.627 evrov (po zadnjih podatkih SURS za november 2025, ki so trenutno razpoložljivi).

To je približno 23-odstotna rast. Ampak cene osnovnih živil so se povišale še hitreje, zlasti v Ljubljani, kjer burek predstavlja simbol poceni malice.

• Burek (v priljubljenih pekarna kot Olimpija, Nobel ali Ajda): januar 2022 približno 2,70 evra, februar 2026 od 3,50 evra navzgor (+30 odstotkov).
• Tekoči jogurt MU (Ljubljanske mlekarne): januar 2022 približno 1,02 evra, februar 2026 okoli 1,49 evra (+46 odstotkov), čeprav v akcijah lahko pade na 1,29 evra.

Kombinirani "obrok" (burek + jogurt) je tako januarja 2022 stal približno 3,72 evra, danes pa približno 4,99 evra (+34 odstotkov). Koliko takih obrokov si lahko privošči povprečni delavec? Leta 2022 približno 354 na mesec. Danes le še 326, kar pomeni 28 obrokov manj. Kupna moč se je zmanjšala za okoli 8 odstotkov, v jogurtih celo za 15,5 odstotka. Ta "burek test" ni samo statistika; je vizualna slika, kako inflacija zmanjšuje svobodo. Manj malice, manj izbire, manj življenjskega standarda za navadne ljudi.

Ampak ali obstaja rešitev? Tukaj vstopi koncept "trdnega denarja", kot sta zlato ali Bitcoin. Za razliko od fiat denarja (kot evro), ki ga centralne banke lahko tiskajo po mili volji, ima trden denar omejeno ponudbo – Bitcoin na primer omejen na 21 milijonov kovancev, brez možnosti »tiskanja« ali ustvarjanja. Predstavljajte si denar kot blago z v omejenih količinah in ne kot velikansko reko: blago ohranja svojo vrednost, ker ga ni mogoče razvrednotiti z ustvarjanjem novega. V času inflacije je Bitcoin pogosto deloval kot "digitalno zlato", saj je njegova cena rastla, med tem ko je fiat denar izgubljal vrednost – na primer med inflacijskimi krizami po letu 2020 je Bitcoin dosegel rekorde, medtem ko so fiat valute padale. Seveda pa z neomejenim denarjem na kratek rok ceno Bitcoina ali zlata lahko tudi obrnemo. A le za kratek čas, saj na koncu sistem, slej kot prej vse stvari postavi na svoje mesto. Za delavski razred bi prehod na trden denar pomenil zaščito kupne moči: plače in prihranki bi ohranili vrednost, brez Cantillonovega efekta, kjer elite profitirajo prve. Seveda to ni brez tveganj (volatilnost Bitcoina je visoka) vendar ponuja alternativo centraliziranemu sistemu, kjer bi ljudje lahko shranjevali vrednost v nečem, kar ni podvrženo političnim odločitvam.

Če zaključimo, inflacija ni neizogibna usoda, temveč posledica sistema, ki favorizira elite, rešuje svetovne težave na račun delavcev in povprečnih državljanov. Z vizualnimi primeri, kot je burek, si lažje predstavljamo njen vpliv in z alternativo, kot je trden denar, lahko začnemo razmišljati o svetu, kjer denar služi ljudem in ne obratno kot se to dogaja danes. Svoboda je, ampak za burek je vse manj denarja in ga v prihodnosti tudi bo. Razen če spremenimo igro a pot do tega je še dolga saj je potrebno da ljudje najprej vidijo problem, da ga začnejo reševati. Trenutno pa države, banke in politiki to lepo skrivajo in nam predstavljajo vir težav popolnoma na drugem koncu kot dejansko obstaja. Inflacija ni vzrok ampak je prva posledica. Razlog je ustvarjanje denarja iz nič in neenakopravna porazdelitev ter počasne reakcije so krive, da nas večina to občuti kot bolečino in ne kot rešitev vsem težavam. Če nečesa nimamo pod kontrolo potem je bolje da to ne obstaja in imamo vsi enake možnosti za uspeh ali pa polom. Favoriziranje posameznikov na račun večine je nekaj najbolj podlega, sploh če se tista večina bori za preživetje brez luči na koncu tunela.

Članke in prevode za blog na spletni strani pišejo različni člani, podporniki in skupine posameznikov v Bitcoin društvu Slovenije in ne pomenijo nikakršnih finančnih nasvetov. Vsak ima svoj pogled na samo tehnologijo, bitcoin in obstoječe sisteme. Društvo samo nudi opcijo, da delijo svoj pogled z večjim številom ljudi ter, da dobijo kakšen komentar oziroma odziv na svoje mnenje. Našemu društvu se lahko pridružite na bitcoin.si, telgram skupini oziroma skupini Kriptovalute — Slovenska Blockchain Skupnost — Bitcoin.si na Facebooku.