Število Nič in Bitcoin

Nič je posebno število

“V zgodovini kulture bo odkritje ničle vedno izstopalo kot eden največjih dosežkov človeške rase.” — Tobias Danzig, Število: Jezik znanosti

Mnogi menijo, da je Bitcoin “le eden izmed tisočih kriptožetonov” — to je res, tako kot je število nič le eno izmed neskončne vrste števil. V resnici je Bitcoin poseben, prav tako kot nič: vsak od njiju je izum, ki je pripeljal do odkritja, ki je fundamentalno spremenilo obstoječ sistem- za Bitcoin je ta sistem denar, za ničlo pa je to matematika. Denar in matematika sta dva osnovna jezika za človeštvo, oba Bitcoin in nič pa sta kritična konstrukta za civilizacijo.

Večji del zgodovine človeštvo ni poznalo koncepta ničle: njeno razumevanje nam ni prirojeno — simbol zanjo je bilo potrebno izumiti in o njem poučevati naslednje generacije. Ničla je abstrakten pojem in je v fizičnem svetu ni mogoče zaznati, saj nihče ne gre kupiti nič jabolk. Da pa bi bolje razumeli to, se bomo sprehodili po 4000 letih človeške zgodovine, ki je pripeljala do tega, da je število nič postalo del empiričnega temelja moderne družbe.

Številke, ki so simboli za števila, so največje abstrakcije, kar jih je kdajkoli izumilo človeštvo: pravzaprav vse, s čimer smo v stiku, je najlažje razumeti v številčni, merljivi ali digitalni obliki. Matematika, jezik številk, se je razvila iz želje po štetju stvari- pa naj si bo to število ujetih rib v dnevu ali pa število dni od zadnje polne lune. Mnoge starodavne civilizacije so razvile osnovne številske sisteme: leta 2000 pred našim štetjem so Babilonci, ki še niso razumeli ničle, uporabili dva simbola v različnih izvedenkah, da so ustvarili edinstvene številke med 1 in 60:

Ostanki babilonskega klinopisnega sistema z osnovo 60 obstajajo še danes: v minuti je 60 sekund, v uri 60 minut, v krogu pa 6 sklopov po 60 stopinj. Vendar ta starodavni sistem nima ničle, kar je močno omejilo njegovo uporabnost. Stari Grki in Maji so razvili lastne številske sisteme, ki so vsebovali grobe predstave o ničli. Vendar so ničlo prvič izrecno in aritmetično uporabile starodavne indijske in kamboške kulture. Ustvarili so sistem z devetimi številskimi simboli in majhno piko, ki se je uporabljala za označevanje odsotnosti števila — prvotno ničlo. Ta številski sistem se je sčasoma razvil v današnjega:

Indijski matematik Brahmagupta je v 7. stoletju razvil izraze za ničlo pri seštevanju, odštevanju, množenju in deljenju (čeprav se je s slednjim nekoliko spopadal, tako kot misleci v naslednjih stoletjih). Ko se je matematična disciplina v Indiji razvila, se je prek trgovskih mrež prenesla na vzhod na Kitajsko in na zahod v islamske in arabske kulture. Prav ta zahodni napredek ničle je na koncu pripeljal do nastanka hindujsko-arabskega številskega sistema — danes najpogostejšega načina simbolnega predstavljanja števil na svetu:

Ekonomizacija matematike

Ko je približno 300 let pozneje, v visokem srednjem veku, ničla dosegla Evropo, je naletela na močan ideološki odpor. Zaradi nasprotovanja uporabnikov uveljavljenega rimskega številskega sistema se je ničla v Evropi le stežka uveljavila. Ljudje so takrat lahko shajali brez ničle, vendar je bilo računanje brez ničle strašno neučinkovito (tega niso vedeli). Tu se pojavi primerna analogija: tako matematika kot denar sta mogoča brez ničle oziroma Bitcoina, vendar sta oba sistema brez teh osnovnih elementov veliko bolj neučinkovita. Razmislite o težavah pri izvajanju aritmetike z rimskimi številkami:

Računanje po hindujsko-arabskem sistemu je bistveno bolj preprosto kot z rimskimi številkami, energetsko učinkoviti sistemi pa so na dolgi rok nagnjeni k zmagi, kot smo videli, ko je parni stroj premagal energijo živalskega izvora ali ko je kapitalizem prevladal nad socializmom (še ena pomembna točka, ki si jo je treba zapomniti pri študiju Bitcoina). Ta primer samo prikazuje neučinkovitost seštevanja — množenje in deljenje pa sta bila še bolj mukotrpna. Amir D. Aczel je to opisal v svoji knjigi Finding Zero:

“[Hindujsko-arabski številski sistem] je omogočal izjemno ekonomičnost zapisa, tako da je ista številka, na primer 4, lahko izrazila samo sebe ali štirideset (40), če ji je sledila ničla, ali štiristo štiri, če je zapisana kot 404, ali štiri tisoč, če je zapisana kot 4, ki ji sledijo tri ničle (4.000). Moč hindujsko-arabskega številskega sistema je neprimerljiva, saj nam omogoča učinkovito in kompaktno predstavitev števil, kar nam omogoča izvajanje zapletenih aritmetičnih izračunov, ki jih prej ni bilo mogoče preprosto izvesti.”

V svetu, ki bogati s trgovino, se neučinkovitost rimskih številk ne bi dolgo prenašala. S širjenjem trgovskih mrež in povečevanjem produktivnosti so vse večje možnosti za ustvarjanje bogastva trgovce spodbujale, da so postajali vse bolj konkurenčni, kar jih je sililo k nenehnemu iskanju prednosti pred drugimi. Računanje in vodenje evidenc s številskim sistemom, ki temelji na ničli, je bilo precej lažje, količinsko hitrejše in manj podvrženo napakam. Kljub odporu Evrope tega novega številskega sistema preprosto ni bilo mogoče prezreti: ničla je bila tako kot kasneje njen oddaljeni potomec Bitcoin neustavljiva ideja, katere čas je prišel:

Funkcije ničle

Prva funkcija ničle je, da v našem številskem sistemu predstavlja nadomestek: opazite na primer “0” v številu “1,104” v zgornji enačbi, ki označuje odsotnost vrednosti na desetem mestu. Brez ničle, ki je simbol odsotnosti na tem velikostnem redu v številu “1,104”, tega števila ne bi mogli nedvoumno predstaviti (ali je brez ničle “1,104” ali “114”?). Pomanjkanje ničle je zmanjševalo zmožnost številskega sistema, da ohranja stalnost pomena pri povečanju. Vključitev ničle omogoča drugim številkam, da pridobijo nov pomen glede na svoj položaj v primerjavi z njo. Tako nam ničla omogoča, da računamo z manj napora — ne glede na to, ali gre za potege peresa v knjigo, pritiske prsta na kalkulator ali miselno telovadbo. Nula je simbol za praznino, ki je lahko zelo uporabna lastnost — kot je dejal Lao Tzu:

“Iz gline oblikujemo lonec, a v notranjosti je praznina, v kateri je vse, kar si želimo.”

Filozofsko gledano je nič simbol praznine, kot jo opisuje Aczel:

“…praznina je povsod in se premika; lahko pomeni eno resnico, ko zapišete število na določen način — na primer brez desetin — in drugo vrsto resnice v drugem primeru, na primer, ko v številu ni tisočink!”

Analogije s funkcijami denarja: ničla je “zaloga vrednosti”, na katero se lahko razširijo številke višjega reda; to je razlog, zakaj na koncu našega bančnega računa ali stanja bitcoinov vedno raje vidimo še eno ničlo. Na enak način, kot zdrava ekonomska zaloga vrednosti vodi k večjemu varčevanju, ki je podlaga za naložbe in rast produktivnosti, nam tudi zdrava matematična zaloga vrednosti zagotavlja številski sistem, ki lahko vsebuje več pomena na manjšem prostoru in podpira izračune v krajšem času: oboje prav tako spodbuja rast produktivnosti. Tako kot je denar medij, s katerim se kapital nenehno giblje na mesta optimalne učinkovitosti, tudi ničla daje drugim številkam možnost, da se gibljejo — da se vedno znova uporabljajo z različnimi pomeni za različne namene.

Druga funkcija ničle je kot samostojnega števila: je srednja točka med katerim koli pozitivnim številom in njegovim negativnim ekvivalentom (kot sta +2 in -2). Pred pojmom nič se negativna števila niso uporabljala, saj ni bilo pojma “nič” kot števila, še manj kot “manj kot nič”. Brahmagupta je obrnil pozitivno številsko črto, da bi ustvaril negativna števila, in v središče postavil ničlo, s čimer je zaokrožil številski sistem, ki ga uporabljamo danes. Čeprav so o negativnih številih pisali že prej, na primer v času dinastije Han na Kitajskem (206 do 220 pr. n. št.), njihova uporaba pred Brahmagupto ni bila formalizirana, saj je bilo treba pravilno opredeliti in uskladiti pojem ničle. V vizualnem smislu so negativna števila odsev pozitivnih števil, ki so postavljena čez ničlo:

Zanimivo je, da so se negativna števila prvotno uporabljala za označevanje dolgov — veliko pred iznajdbo dvostavnega računovodstva, ki se je odločilo za debet in kredit (deloma zato, da bi se izognilo uporabi negativnih števil). Na ta način je ničla “menjalno sredstvo” med pozitivnim in negativnim področjem števil — v obe področji je mogoče vstopiti ali izstopiti samo z ničlo. Z vstopom pod ničlo in pojmovanjem negativnih števil se pojavijo številni novi in nenavadni (vendar izjemno uporabni) matematični konstrukti, vključno z imaginarnimi števili, kompleksnimi števili, fraktali in naprednimi astrofizikalnimi enačbami. Tako kot ekonomsko menjalno sredstvo, denar, pospešuje trgovino in inovacije, tako tudi matematično menjalno sredstvo, ničla, pospešuje izmenjavo informacij in z njo povezan razvoj civilizacijskega napredka:

Tretja funkcija ničle je, da olajšuje delo z ulomki ali razmerji. Na primer, stari Egipčani, katerih številski sistem ni vseboval ničle, so imeli izredno okoren način obravnavanja ulomkov: namesto da bi 3/4 razumeli kot razmerje med tremi in štirimi (kot danes), so jih razumeli kot vsoto 1/2 in 1/4. Velika večina egipčanskih ulomkov je bila zapisana kot vsota števil 1/n, kjer je n števno število — imenovali so jih ulomki enot. Brez ničle so bile za obvladovanje večjih in bolj zapletenih razmerij potrebne dolge verige ulomkov enot (mnogi se iz šolskih dni spominjamo bolečine pri pretvarjanju ulomkov). Z ničlo lahko ulomke preprosto pretvorimo v decimalno obliko (na primer 1/2 v 0,5), kar odpravi potrebo po zapletenih pretvorbah pri ravnanju z ulomki. To je funkcija “obračunske enote” ničle. Cene, izražene v denarju, so le menjalna razmerja, pretvorjena v decimalno obliko cene, izraženo v denarju: namesto da bi rekli “ta hiša stane enajst avtomobilov”, rečemo “ta hiša stane 440 000 USD”, kar je enako ceni enajstih avtomobilov po 40 000 USD. Denar nam omogoča boljše obvladovanje menjalnih razmerij, tako kot nam ničla omogoča boljše obvladovanje številskih razmerij.

Številke so najvišja raven objektivne abstrakcije: število 3 na primer pomeni idejo “trojnosti” — lastnost, ki jo lahko pripišemo vsemu v vesolju, kar je v trojni obliki. Prav tako število 9 pomeni lastnost “deveterice”, ki je skupna vsemu, kar je sestavljeno iz devetih delov. Številke in matematika so močno izboljšale medosebno izmenjavo znanja (ki se lahko uteleša v blagu ali storitvah), saj se lahko ljudje o skoraj vsem sporazumevajo v skupnem jeziku številk. Denar je torej le matematizirano merilo kapitala, ki je na voljo na trgu: je najmanjši skupni imenovalec vseh gospodarskih dobrin in nujno najbolj likvidno sredstvo z najmanj spremenljivo ponudbo. Uporablja se kot merilni sistem za nenehno spreminjajoče se vrednotenje kapitala (zato je zlato postalo denar — je denarna kovina z najtežje spremenljivo ponudbo). Razmerja med denarjem in kapitalom (t. i. cenami) so med najpomembnejšimi na svetu, razmerja pa so temeljni element bivanja:

“Na začetku je bilo razmerje, razmerje je bilo pri Bogu in razmerje je bil Bog.” — Janez 1,1*

* (Bolj “racionalen” prevod Jezusovega ljubljenega učenca Janeza: grška beseda za ratio je λόγος (logos), ki je tudi izraz za besedo).

Sposobnost učinkovitejšega obvladovanja razmerij je neposredno prispevala k poznejšemu razvoju racionalnosti, na logiki temelječega načina razmišljanja, ki je bil temelj velikih družbenih gibanj, kot so renesansa, reformacija in razsvetljenstvo. Da bi resnično razumeli nenavadno logiko ničle, moramo začeti pri njenem izvoru — filozofiji, iz katere se je rodila.

Filozofija ničle

“V najzgodnejši dobi bogov se je obstoj rodil iz neobstoja.” — Rig Veda

Ničla je nastala iz nenavadne logike starodavnega Vzhoda. Zanimivo je, da je bil Buda sam znan matematik — v zgodnjih knjigah o njem, kot je Lalita Vistara, naj bi bil odličen v računanju (to spretnost je uporabil, da bi osvojil neko princeso). V budizmu je logični značaj fenomenološkega sveta bolj zapleten kot resničen ali neresničen:

“Vse je bodisi resnično ali napačno,
ali pa ni resnično,
ali pa je tako resnično kot neresnično,
ali pa ni niti resnično niti neresnično.
To je nauk Gospoda Bude.”

To je tetralema (ali štirje vogali Katuje): ključ za razumevanje navidezne nenavadnosti te starodavne vzhodne logike je koncept Shunya, hindujska beseda, ki pomeni nič: izhaja iz budističnega filozofskega koncepta Śūnyatā (ali Shunyata). Končni cilj meditacije je doseči razsvetljenje ali idealno stanje nirvane, ki je enako popolni izpraznitvi misli, želja in navezanosti na svet. Doseganje te popolne praznine je stanje bivanja v Shunyi : filozofski koncept, ki je tesno povezan s praznino, kot jo opisuje budistični pisatelj Thich Nhat Hanh:

“Prva vrata osvoboditve so praznina, Shunyata.

Praznina vedno pomeni, da je nečesa prazna.

Praznina je srednja pot med obstoječim in neobstoječim.

Realnost presega pojme bivajočega in nebivajočega.

Prava praznina se imenuje “čudovito bivanje”, ker presega obstoj in neobstoj.

Osredotočanje na praznino je način, kako ostati v stiku z življenjem, kakršno je, vendar ga je treba živeti in ne le govoriti o njem.”

Tako pa je meditativno izkušnjo praznine opisal budistični menih iz starodavnega templja Wats v jugovzhodni Aziji:

“Ko meditiramo, štejemo. Zapremo oči in se zavedamo le tega, kje smo v tem trenutku, in ničesar drugega. Štejemo vdih, 1, in izdih, 2, in tako nadaljujemo. Ko nehamo šteti, je to praznina, število nič, praznina.”

Neposredno izkušnjo praznine je mogoče doseči z meditacijo. V resničnem meditativnem stanju sta Šunjata in število nič eno in isto. Praznina je prehod med obstojem in neobstojem, tako kot je ničla ločnica med pozitivnimi in negativnimi števili: vsako je popoln odsev drugega. Nula je nastala na starodavnem Vzhodu kot utelešenje tega globoko filozofskega in izkustvenega koncepta absolutne praznine. Danes empirično vemo, da meditacija na različne načine koristi možganom. Zdi se tudi, da je meditacija prispevala k odkritju ničle in pomagala oblikovati idejo, ki bo za vedno koristila kolektivni inteligenci človeštva — nekakšna nadgradnja programske opreme naše globalne zavesti.

Kljub temu da je bila ničla odkrita v duhovnem stanju, je globoko praktičen koncept: morda jo je najbolje razumeti kot spoj filozofije in pragmatizma. S prehodom čez ničlo na območje negativnih števil naletimo na imaginarna števila, katerih osnovna enota je kvadratni koren -1, označen s črko i. Število i je paradoksalno: upoštevajmo enačbo ±x² + 1 = 0; edina možna odgovora sta pozitivni kvadratni koren -1 (i) in negativni kvadratni koren -1 (-i ali i³). Če se povzpnemo v višjo dimenzijo, dobimo pri enačbi ±x³ + 1 = 0 možna odgovora +1 ali -1. Ti odgovori še naprej nihajo med realnim in imaginarnim področjem, saj se njihove osnovne formule eksponentno povečujejo. Če jih vizualiziramo v realni in imaginarni domeni, najdemo rotacijsko os s središčem na ničli z orientacijami, ki spominjajo na tetraleme: ena resnična (1), ena neresnična (i), ena resnična in neresnična (-1 ali i²) in ena niti resnična niti neresnična (-i ali i³):

Prehod skozi vrata ničle v območje negativnih in imaginarnih števil zagotavlja bolj kontinuirano obliko logike v primerjavi z diskretno logiko ali-ali, ki jo običajno pripisujemo Aristotelu in njegovim privržencem. Ta okvir je manj “črno-bel” kot binarni Aristotelov logični sistem, ki je temeljil na resnici ali laži, in zagotavlja številne stopnje logičnosti; to je natančnejši zemljevid številnih “odtenkov sivine”, ki jih najdemo v naravi. Kontinuirana logika je vseskozi prisotna: nekdo lahko na primer reče “ni bila neprivlačna”, kar pomeni, da je bila njena privlačnost ambivalentna, nekje med privlačnostjo in neprivlačnostjo. Ta perspektiva je pogosto bolj realistična kot binarna ocena ali je privlačna ali neprivlačna.

Pomembno je, da smo z ničlo dobili pojem neskončnosti, ki je bil v mislih starogrških logikov zelo odsoten. Vrtenja okoli ničle skozi osi realnih in imaginarnih števil lahko matematično povečamo v tridimenzionalni model, imenovan Riemannova sfera. V tej strukturi sta nič in neskončnost geometrijska odseva drug drugega in se lahko v trenutku matematične permutacije transponirata. Na nasprotnem polu te tridimenzionalne matematične interpretacije tetraleme vedno najdemo dvojčka ničle — neskončnost:

Polarnosti nič in neskončnost sta podobni jinu in jangu, kot ju opisuje Charles Seife, avtor knjige Zero: Biography of a Dangerous Idea:

“Nula in neskončnost sta si bili vedno sumljivo podobni. Če pomnožiš nič s čimerkoli, dobiš nič. Če neskončnost pomnožiš s čimer koli, dobiš neskončnost. Če število delimo z nič, dobimo neskončnost; če število delimo z neskončnostjo, dobimo nič. Če številu prištejemo ničlo, ostane nespremenjeno. Če neskončnemu številu prištejemo neskončnost, ostane neskončnost nespremenjena.”

V vzhodni filozofiji je bila podobnost ničle in neskončnosti smiselno: le v stanju absolutnega niča lahko možnost postane neskončna. Budistična logika vztraja, da je vse neskončno prepleteno: obsežno vzročno omrežje, v katerem je vse medsebojno povezano, tako da nobene posamezne stvari ni mogoče zares obravnavati kot neodvisne — kot da ima svoje izolirano, nesamostojno bistvo. V tem pogledu je medsebojna povezanost edini vir utemeljitve. Ta resnica, ki je temeljnega pomena za njihov nauk, je tista, ki jo budisti imenujejo odvisno sobivanje, kar pomeni, da so vse stvari odvisne druga od druge. Edina izjema od te resnice je nirvana: osvoboditev iz neskončnih ciklov reinkarnacije. V budizmu je edina pot do nirvane čista praznina:

V nekaterih starodavnih budističnih besedilih je zapisano: “resnično absolutno in resnično svobodno mora biti nič.” V tem smislu je bila iznajdba niča posebna; lahko jo štejemo za odkritje absolutnega niča, latentne lastnosti resničnosti, ki je filozofija ali sistemi znanja, kot je matematika, prej niso predpostavljali. Njegovo odkritje se je izkazalo za emancipatorno silo za človeštvo, saj je nič temelj matematizirane, programsko podprte resničnosti, ki jo živimo danes.

Nič je bila osvoboditev, odkrita globoko v meditaciji, ostanek resnice, ki se nahaja v neposredni bližini nirvane — kraja, kjer srečamo univerzalno, neomejeno in neskončno zavest: V njem se nahaja Božje kraljestvo, ki je v nas. Za budiste je bila ničla šepet iz vesolja, iz dharme, od Boga (besede nam v domeni božanskosti vedno spodletijo). Paradoksalno je, da bo ničla na koncu razbila institucijo, ki je svojo strukturo moči zgradila z monopoliziranjem dostopa do Boga. S tem, ko je človeštvo našlo oporo v praznini, je odkrilo najglobljo in najbolj trdno podlago, na kateri je lahko zgradilo sodobno družbo: ničla se je izkazala za ključni del infrastrukture, ki je omogočila povezovanje sveta prek telekomunikacij, kar je mnogo let pozneje uvedlo zlati standard in digitalno dobo (dva ključna začetnika Bitcoina).

Pot naprej: dvojno pojmovanje ničle in neskončnosti je spodbudilo renesanso, reformacijo in razsvetljenstvo — gibanja, ki so zmanjšala moč Katoliške cerkve kot prevladujoče institucije na svetu in utrla pot industrializirani nacionalni državi.

Moč cerkve se približuje ničli

Znanje starih Grkov je temeljilo na filozofskih načelih Pitagore, Aristotela in Ptolemaja. Osrednje mesto v njihovem pojmovanju vesolja je imela zapoved, da ni praznine, niča. Grki, ki so svoja števila podedovali od Egipčanov, ljubiteljev geometrije, so le malo razlikovali med obliko in številom. Še danes, ko število kvadriramo (x²), je to enakovredno pretvorbi črte v kvadrat in izračunu njegove površine. Pitagorejce je ta povezava med oblikami in števili zmedla, kar pojasnjuje, zakaj ničle niso pojmovali kot število: navsezadnje, katera oblika bi lahko predstavljala nič? Stari Grki so verjeli, da morajo biti števila vidna, da so resnična, medtem ko so stari Indijci dojemali števila kot sestavni del latentne, nevidne resničnosti, ki je ločena od človeškega pojmovanja.

Simbol pitagorejskega kulta je bil pentagram (peterokraka zvezda); ta sveta oblika je vsebovala ključ njihovega pogleda na vesolje — zlato razmerje. Zlato razmerje, ki je veljalo za “najlepše število”, se doseže z delitvijo črte tako, da je razmerje med majhnim in velikim delom enako razmerju med velikim delom in celoto. Ugotovljeno je bilo, da takšno sorazmerje ni le estetsko, ampak je tudi naravno prisotno v različnih oblikah, vključno s školjkami nautilusov, ananasom in (stoletja pozneje) dvojno vijačnico DNK. Tako objektivno čista lepota je veljala za okno v transcendenco, za lastnost, ki podpira dušo. Zlato razmerje se je pogosto uporabljalo v umetnosti, glasbi in arhitekturi:

Zlato razmerje so našli tudi v glasbi: glasbeniki so lahko s podiranjem strun v določenih segmentih ustvarili popolno kvinto, dvojno resonanco not, ki naj bi bila najbolj sugestivno glasbeno razmerje. Po drugi strani pa so se neusklajenim tritonom posmehovali kot “hudiču v glasbi”. Takšna harmonija glasbe je veljala za eno in isto z matematiko in vesoljem — v pitagorejskem končnem pogledu na kozmos (pozneje imenovanem Aristotelov model nebesnih sfer) je gibanje planetov in drugih nebesnih teles ustvarjalo simfonično “harmonijo sfer” — nebesno glasbo, ki je prežemala vesoljske globine. Z vidika pitagorejcev je bilo “vse samo število”, kar pomeni, da so v vesolju vladala razmerja. Navidezno nadnaravna povezava zlatega reza z estetiko, življenjem in vesoljem je postala osrednje načelo zahodne civilizacije in pozneje katoliške cerkve.

Ničla je predstavljala veliko grožnjo koncepciji končnega vesolja. Deljenje z ničlo je uničujoče za okvir logike, zato je ogrožalo popoln red in celovitost pitagorejskega pogleda na svet. To je bila resna težava za Cerkev, ki se je po padcu rimskega cesarstva pojavila kot prevladujoča institucija v Evropi. Da bi utemeljila svojo prevlado v svetu, se je Cerkev ponudila kot čuvaj vrat pri prehodu v nebesa. Vsakdo, ki je Cerkvi na kakršen koli način prekrižal načrte, je bil lahko za vedno izključen. Trditev Cerkve o absolutni suverenosti je bila v veliki meri odvisna od pitagorejskega modela, saj je prevladujoča institucija na Zemlji — ki je bila po njihovem mnenju središče vesolja in je nujno prevladovala tudi v božjem vesolju. Ker je bila ničla simbol praznine in neskončnosti, je bila za Cerkev heretična. Podobna dinamika se kaže danes, saj omejena količina denarja predstavlja hudo nasprotovanje vsemogočnim Centralnim bankam, ki so nič drugega kot sodobne cerkve moderne dobe.

Stari Grki so se trdno držali svetovnega nazora, ki ni dopuščal ničle ali neskončnega: zavrnitev teh ključnih pojmov se je izkazala za njihov največji neuspeh, saj je preprečila odkritje “calculusa”— matematičnega orodja, na katerem je zgrajen velik del fizikalnih znanosti in s tem sodobnega sveta. Jedro njihovega (pomanjkljivega) sistema prepričanj je bil koncept “nedeljivega atoma”, osnovnega delca, ki ga ni mogoče deliti v neskončnost. Po njihovem mnenju ni bilo poti čez mikro pregrado atomske površine. Prav tako so menili, da je vesolje “makrokozmični atom”, ki je strogo omejen z zunanjo sfero zvezd, ki mrgoli proti kozmičnemu jedru — Zemlji. Kakor zgoraj, tako tudi spodaj: ker ni bilo ničesar nad to zvezdno sfero in ničesar pod atomsko površino, ni bilo ne neskončnosti ne praznine:

Aristotel (s kasnejšimi Ptolemajevimi izboljšavami) je to končno vesolje razlagal filozofsko in s tem oblikoval ideološko podlago za obstoj Boga in moč Cerkve na zemlji. V Aristotelovem pojmovanju vesolja je bila sila, ki je gibala zvezde in ki je poganjala gibanje vseh elementov pod njimi, glavni akter: Bog. Ta kaskada kozmične sile od zgoraj navzdol v gibanje človeštva je veljala za uradno sprejeto razlago božje volje. Ko je krščanstvo zajelo Zahod, se je Cerkev pri svojih prizadevanjih oprla na razlagalno moč te aristotelske filozofije kot dokaz za božji obstoj. Ugovarjanje Aristotelovemu nauku je kmalu postalo ugovor zoper obstoj Boga in moč Cerkve.

Neskončnost je neizogibno aktualizirala ista aristotelska logika, ki jo je hotela zanikati. V 13. stoletju so nekateri škofje začeli sklicevati zborovanja, na katerih so se spraševali o aristotelskih doktrinah, ki so bile v nasprotju z Božjo vsemogočnostjo: na primer o tem, da “Bog ne more premikati nebes v ravni črti, ker bi tako za seboj pustil praznino”. Če so se nebesa premikala linearno, kaj je potem ostalo za njimi? Po kakšni snovi so se gibala? To je pomenilo bodisi obstoj praznine (vakuuma) bodisi to, da Bog ni bil resnično vsemogočen, saj ni mogel premakniti nebes. Nenadoma se je aristotelska filozofija začela krhati pod lastno težo in s tem spodkopavati predpostavko o moči Cerkve. Čeprav se je Cerkev še nekaj stoletij oklepala Aristotelovih stališč — proti hereziji se je borila tako, da je prepovedala nekatere knjige in žive zažgala nekatere protestante, je ničla pomenila začetek konca te oblastne in zatiralske institucije.

Ničla je bila kot gladek kamen, zabetoniran v Goljatovo obličje, smrtni udarec nadvladi Cerkve; padec te zatiralske institucije, ki jo je pokončala neustavljiva ideja, je omogočil vzpon nacionalnih držav — prevladujočega institucionalnega modela sodobnosti.

Ničla kot ideološki gigant

Krščanstvo, ki je bilo indoktrinirano z dogmami Cerkve, sprva ni hotelo sprejeti ničle, saj je bila povezana s prvinskim strahom pred praznino. Zaradi neizprosne povezave niča s kaosom je bilo to v očeh večine kristjanov v tistem času strašljivo. Vendar se je sposobnost ničle, da podpira poštene uteži in mere, kar je temeljni svetopisemski koncept, izkazala za pomembnejšo od protiukrepov Cerkve (in izum ničle je pozneje pripeljal do izuma najbolj nezmotljivih uteži in mer, najbolj poštenega denarja v zgodovini — bitcoina). V svetu, ki je temeljil na trgovini, so trgovci potrebovali ničlo zaradi njene vrhunske aritmetične uporabnosti. Kot je dejal Pierre-Simon Laplace:

“…[ničla je] globoka in pomembna ideja, ki se nam zdaj zdi tako preprosta, da zanemarjamo njeno pravo vrednost. Toda prav njena preprostost in velika enostavnost je omogočila vse izračune in s tem uvrstila aritmetiko na prvo mesto koristnih izumov.”

V 13. stoletju so akademiki, kot je bil znani italijanski matematik Fibonacci, v svojih delih začeli zagovarjati ničlo in tako pomagali hindujsko-arabskemu sistemu pridobiti verodostojnost v Evropi. Z razcvetom trgovine in ustvarjanjem bogastva, kakršnega svet še ni poznal, je matematika prešla od povsem praktičnih aplikacij k vse bolj abstraktnim funkcijam. Alfred North Whitehead je dejal:

“Bistvo ničle je v tem, da nam je ni treba uporabljati v vsakdanjem življenju. Nihče ne gre kupit ribe z ničelno vrednostjo. Na neki način je (ničla) najbolj civilizirana od vseh kardinalov in v njeno uporabo nas silijo le potrebe kultiviranega načina razmišljanja.”

Ko je naše razmišljanje postajalo vse bolj zapleteno, so se povečale tudi naše zahteve do matematike. Orodja, kot je abakus, so temeljila na nizu drsnih kamnov, ki so nam pomagali spremljati količine in računati. Abakus je bil kot starodavno računalo, in ko se je v Evropi razširila uporaba ničle, so med uporabniki abaka (abakisti) in novim hindujsko-arabskim številskim sistemom (algoristi) potekala tekmovanja, kdo bo hitreje rešil zapletene izračune. Z usposabljanjem so algoristi pri računanju zlahka prehiteli abakiste. Takšna tekmovanja so pripeljala do propada abakusa kot uporabnega orodja, vendar je kljub temu pustil trajen pečat v našem jeziku: besede računati in kalkulacija so izpeljane iz latinske besede za kamenček — calculus.

Pred uvedbo hindujsko-arabskih številk so morali denarni števci za beleženje vrednosti uporabljati abakus ali računalo. Nemci so računsko tablo imenovali Rechenbank, zato so se posojilodajalci začeli imenovati banke. Banke niso uporabljale le računskih tabel, ampak tudi računske palice za spremljanje posojilnih dejavnosti: denarna vrednost posojila je bila zapisana na strani palice, ki se je razdelila na dva dela, pri čemer je posojilodajalec obdržal večji del, znan kot delnica — od tod izvira izraz delničar:

Kljub temu, da je bila ničla za poslovanje nadvse uporabna, so jo vlade prezirale. Leta 1299 so Firence prepovedale hindujsko-arabski številski sistem. Tako kot pri mnogih drugih korenitih inovacijah se je tudi pri ničli pojavil silovit odpor utrjenih struktur moči, ki jih je njen obstoj ogrožal. Italijanski trgovci so še naprej uporabljali ničelni številski sistem in ga celo začeli uporabljati za prenos šifriranih sporočil. Nula je bila bistvenega pomena za te zgodnje sisteme šifriranja — zato je beseda šifra, ki je prvotno pomenila ničlo, začela pomeniti “tajno kodo”. Pomembnost ničle za starodavne sisteme šifriranja je še en vidik njenega prispevka k dediščini Bitcoinovih prednikov.

Na začetku renesanse ta grožnja za Cerkev še ni bila tako očitna. Do takrat je bila ničla uporabljena kot umetniško orodje za ustvarjanje izginjajoče točke: akutnega mesta neskončnega niča, ki se uporablja na številnih slikah, ki so sprožile veliko renesanso v likovni umetnosti. Risbe in slike pred točko izginotja so bile videti ploske in brez življenja: njihove podobe so bile večinoma dvodimenzionalne in nerealistične. Tudi najboljši umetniki niso mogli ujeti realizma brez uporabe ničle:

S pojmom nič so lahko umetniki v svojih delih ustvarili točko ničelne dimenzije, ki je “neskončno daleč” od gledalca in v katero se vizualno sesujejo vsi predmeti na sliki. Ko se zdi, da se predmeti oddaljujejo od gledalca, se vedno bolj stiskajo v “brezrazsežnost” izginjajoče točke, preden dokončno izginejo. Tako kot danes je umetnost močno vplivala na dojemanje ljudi. Nazadnje je cerkveni kardinal Nikolaj iz Kuse izjavil: “Terra non est centra mundi”, kar je pomenilo “Zemlja ni središče vesolja”. Ta izjava je kasneje pripeljala do Kopernikovega dokazovanja heliocentrizma, ki je zanetil reformacijo in kasneje dobo razsvetljenstva:

Z ničlo in njeno vizualno inkarnacijo, izginjajočo točko, je bila zasajena nevarna, heretična in revolucionarna ideja. V tej točki neskončne razdalje je bil vizualno ujet koncept niča, prostor pa je postal neskončen — kot ga opisuje Seife:

“Ni naključje, da sta nič in neskončnost povezani v izginjajoči točki. Tako kot množenje z nič povzroči, da se številska premica sesede v točko, je izginjajoča točka povzročila, da se je večina vesolja znašla v majhni točki. To je singularnost, pojem, ki je pozneje v zgodovini znanosti postal zelo pomemben — toda v tej zgodnji fazi so matematiki o lastnostih ničle vedeli le malo več kot umetniki.”

Namen umetnika je mitologizirati sedanjost: to je razvidno iz velikega dela potrošniške “trash art”, ki nastaja v našem sedanjem svetu, ki ga poganja fiat valuta. Renesančni umetniki (ki so bili pogosto tudi matematiki, pravi renesančni možje) so vztrajno delali v skladu s tem namenom, saj je izginjajoča točka postajala vse bolj priljubljen element umetnosti, skupaj uporabo ničle po svetu. Umetnost je dejansko pospešila širjenje ničle v kolektivno zavest človeštva.

Sodobnost: Doba enic in ničel

Sčasoma je ničla postala temelj računa (calculus): inovativnega matematičnega sistema, ki je ljudem omogočal, da so se spopadali z vedno manjšimi enotami, ki so se bližale ničli, vendar se je spretno izognil logični pasti deljenja z ničlo. Ta novi sistem je človeštvu omogočil nešteto novih načinov za razumevanje in dojemanje okolice. Različna področja, kot so kemija, inženirstvo in fizika, so danes pri opravljanju svojih nalog v svetu odvisna od calculusa:

Ničla je vir številnih tehnoloških prebojev — nekateri od njih so se združili v najpomembnejšem sodobnem izumu v zgodovini: Bitcoinu. Nula je v okviru matematike naredila luknjo in ustvarila praznino ter razbila aristotelsko filozofijo, na kateri je temeljila moč Cerkve. Danes Bitcoin ustvarja vakum na trgu denarja; uničuje keynesiansko ekonomijo — ki je osnova moči nacionalnih držav skupaj z njenim aparatom za krajo: centralnimi bankami.

V sodobnem času je ničla postala orodje v našem matematičnem arzenalu. Ker je binarni številski sistem zdaj temelj sodobnega računalniškega programiranja, je bila ničla bistvena za razvoj digitalnih orodij, kot so osebni računalnik, internet in Bitcoin. Presenetljivo je, da je vse sodobne čudeže, ki so jih omogočile digitalne tehnologije, mogoče pripisati starodavnemu indijskemu matematiku, ki je izumil število nič: Brahmagupta je svetu ponudil “nekaj za nič”, kar je Satoshi posnemal nekaj stoletij pozneje. Kot pravi Aczel:

“Številke so naša največja iznajdba, ničla pa je temeljni kamen celotnega sistema.”

Binarna koda, sestavljena iz neštetih ničel in enic, je privedla do širjenja in standardizacije komunikacijskih protokolov, vključno s tistimi, ki so vključeni v paket internetnih protokolov. Ko so ljudje svobodno eksperimentirali s temi novimi orodji, so se organizirali okoli najbolj uporabnih protokolov, kot so http, TCP/IP itd. Utrjevanje digitalnih komunikacijskih standardov je zagotovilo podlago, na kateri so nastali novi družbeni pripomočki, kot so elektronska pošta, souporaba prevoza in mobilno računalništvo. Najnovejši (in verjetno največji) med temi digitalnimi inovacijami je nespremenljiv, odporen proti cenzuri in odtujitvi ter nezaustavljiv denar, imenovan Bitcoin.

Pogosta napačna predstava o Bitcoinu je, da je to le eden od tisočih kriptožetonov, ki so danes na svetu. To je povsem logično, saj danes v svetu obstajajo številne nacionalne valute. Toda vse te valute so se začele kot računi za isto vrsto stvari — namreč denarno kovino (običajno zlato). Danes nacionalnih valut ni več mogoče zamenjati za zlato, temveč so le likvidne lastniške enote v piramidni shemi, imenovani fiat valuta. To je hierarhija tatvine, zgrajena nad svobodno izbranem svetovnem denarju (zlatu), ki ga njihovi izdajatelji (centralne banke) kopičijo, da manipulirajo z njegovo ceno, izolirajo fiat valute pred konkurenčnimi grožnjami in nenehno pridobivajo bogastvo od tistih, ki so nižje v piramidi.

Zaradi te zmede ali napačnih razlag mnogi menijo, da bi lahko Bitcoin zamenjal kakšen od tisočih ostalih (altcoin ali celo shitcoin, kakor se v slengu imenujejo) kriptožetonov, ki so danes na trgu. To je razumljivo, saj razlogi, zaradi katerih je Bitcoin drugačen, niso del splošnega izrazoslovja in jih je razmeroma težko razumeti. Celo Ray Dalio, največji upravitelj hedge skladov v zgodovini, je izjavil, da verjame, da bi lahko Bitcoin zamenjal konkurent, tako kot je iPhone zamajal Blackberry. Vendar je takšna disrupcija Bitcoina zelo malo verjetna: Bitcoin je enkraten izum, njegov ključni preboj pa je odkritje absolutne redkosti— denarne lastnosti, ki je človeštvo nikoli prej (in nikoli več) ne more doseči.

Podobno kot izum ničle, ki je v matematiki in na drugih področjih privedel do odkritja “nič za nekaj”, je Bitcoin katalizator svetovne paradigmatske spremembe, ki so jo nekateri poimenovali tudi Veliko prebujanje (The Great Awakening). To kar za matematiko pomeni število nič, Bitcoin pomeni za absolutno redkost: vsak je le simbol, ki človeštvu omogoča, da dojame skrito resničnost (v primeru denarja je to čas). Bitcoin je več kot le nova denarna tehnologija, je povsem nova gospodarska paradigma: brezkompromisni osnovni denarni protokol za globalno, digitalno, od države ločeno ekonomijo. Da bi bolje razumeli globino tega, moramo najprej razumeti naravo odvisnosti od sosledja dogodkov.

Bitcoinova odvisnost od sosledja dogodkov

Odvisnost od zaporednih dogodkov nam pove vpliv na končni izid. V širšem smislu to pomeni, da ima zgodovina inercijo:

Sosledje dogodkov ali odvisnost od poti pomeni, da je zaporedje dogodkov enako pomembno kot dogodki sami; preprost primer: če se najprej stuširate in nato posušite, dobite bistveno drugačen rezultat, kot če se najprej posušite in nato stuširate. Sosledje dogodkov je še posebej pomembno v kompleksnih sistemih zaradi njihove velike medsebojne povezanosti in številnih (pogosto nepredvidljivih) soodvisnosti. Ko enkrat začnemo hoditi po določeni poti, je lahko izstop iz družbeno-politične inercije nemogoč — predstavljajte si na primer, da bi svet poskušal standardizirati električno vtičnico druge velikosti: potrošniki, proizvajalci in dobavitelji bi se tej dragi spremembi upirali, razen če bi to za njih predstavljalo veliko potencialno korist. Za usklajevanje tega prehoda na standardizacijo bi bila potrebna bodisi dramatično učinkovitejša tehnologija (pri kateri bi ljudje imeli koristi) bodisi vsiljiva organizacija, ki bi izsilila spremembo (metoda potiskanja, pri kateri bi bili ljudje prisiljeni k spremembi zaradi določene grožnje). Zaradi odvisnosti od poti dogodki na družbenopolitičnem področju pogosto vplivajo na razvoj na tehničnem področju; državljani ZDA so na lastni koži občutili tovrstno metodo, ko je njihova vlada v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja neuspešno poskušala preiti na metrični sistem.

Bitcoin je bil predstavljen kot edinstvena tehnologija: nedržavni digitalni denar, ki se izdaja po popolnoma fiksnem, padajočem in predvidljivem urniku. Strateško je bil lansiran v življenje (v spletno skupino kriptografov) v času, ko ni obstajala nobena primerljiva tehnologija. Organska pot začetkov uporabe Bitcoina in širjenja rudarske mreže sta neponovljivo zaporedje dogodkov. Kot miselni eksperiment si zamislite, da če bi bil “novi Bitcoin” lansiran danes, bi že na začetku pokazal šibko varnost verige, saj bi se morala njegova rudarska mreža (računska moč) postaviti od začetka. Danes, v svetu, ki pozna Bitcoin, bi bil ta “novi Bitcoin” s sorazmerno šibkim mrežnim efektom neizogibno napaden — bodisi, da bi šlo za obstoječe projekte, ki bi želeli ubraniti svojo prednost, mednarodne bančne kartele ali celo nacionalne države:

Sosledje dogodkov varuje Bitcoin pred disrupcijo, saj naravnega zaporedja dogodkov, ki so pripeljali do njegove asimilacije na trgu ni mogoče ponoviti. Poleg tega je zaloga Bitcoina popolnoma redka (na koncu jih bo le 21 milijonov); gre za popolnoma edinstveno in enkratno odkritje denarja. Tudi če bi bil “novi Bitcoin” izdan z absolutno redko zalogo, bi bili njegovi imetniki motivirani, da imajo denar z največjo likvidnostjo, mrežnimi učinki in varnostjo verige. Zaradi tega bi se “novega Bitcoina” znebili in ga zamenjali za prvotni Bitcoin. Bolj realno bi bilo, da bi tisti, ki bi želeli konkurirati Bitcoinu, namesto lansiranja “novega Bitcoina” uporabili vektor napada na družbeno pogodbo in sprožili hard fork (razcep verige oz.blockchaina). Takšen poskus je bil že izveden s hard forkom “Bitcoin Cash”, ko so poskušali povečati velikost blokov, da bi (domnevno) izboljšali uporabnost za plačila. Ta hard fork je bil popoln neuspeh in je v resničnem svetu potrdil pomen nastanka Bitcoina:

Če nadaljujemo z našim miselnim eksperimentom: tudi če bi se pri “novem Bitcoinu” ponudba denarja zmanjševala (z drugimi besedami, deflacijska denarna politika), kako bi se določila stopnja upadanja ponudbe denarja (deflacija)? Po kakšnem mehanizmu bi bili izbrani njeni upravičenci? Ker bi se udeleženci na trgu (vozlišča in rudarji) borili za položaj, da bi čim bolj povečali svoje ekonomske koristi od deflacijske denarne politike, bi prišlo do novega razcepa verige (forka), ki bi zmanjšala likvidnost, učinke omrežja in varnost verige “novega Bitcoina”, zaradi česar bi se vsi sčasoma vrnili k prvotnemu Bitcoinu — tako kot so to storili po neuspehu Bitcoin Casha.

Sosledje dogodkov zagotavlja, da se tisti, ki poskušajo izigrati Bitcoin, opečejo. Zaradi tega se zdi, da je prednost Bitcoina, ki je prvi na trgu (first mover advantage), nepremagljiva, saj ga krepijo učinki štiristranskega mrežnega efekta. Zamisel o absolutni denarni redkosti je v nasprotju z željami zakoreninjenih struktur moči, kot je naprimer ameriška centralna banka FED. Podobno kot pri ničli je, ko je ideja, katere čas je prišel, izpuščena v svet, skoraj nemogoče vrniti duha nazaj v steklenico. Nezaustavljive ideje so namreč neodvisne, kompleksne življenjske oblike:

Končne in neskončne igre

Makroekonomija je v bistvu skupek iger, ki se igrajo na svetovni ravni, da bi zadovoljili potrebe človeštva (ki so ogromne, skoraj neomejene) v mejah njegovega časa (ki je strogo omejen). V teh igrah se rezultati merijo v denarju. Če uporabimo žargon iz prelomne knjige Končne in neskončne igre , poznamo dve vrsti gospodarskih iger: nesvobodni (ali centralno načrtovani) trgi so teatralni, kar pomeni, da se izvajajo po vnaprej določenem scenariju, ki pogosto vključuje poslušnost in neupoštevanje človečnosti. Grozodejstva, storjena v sovjetski Rusiji, so zgled posledic takšnega gospodarskega sistema. Po drugi strani pa so prosti trgi dramatični, kar pomeni, da se izvajajo v sedanjosti v skladu s sporazumnimi in prilagodljivimi merami. Razvoj programske opreme je dober primer dramatičnega trga, saj lahko podjetniki svobodno sprejemajo pravila, orodja in protokole, ki najbolje služijo strankam. Preprosto: teatralne igre urejajo vsiljena pravila (ki temeljijo na tiraniji), medtem ko so pravila za dramske igre sprejeta prostovoljno (ki temeljijo na suverenosti posameznika).

Z moralnega vidika je suverenost vedno boljša od tiranije. S praktičnega vidika pa so tiranije energetsko manj učinkovite kot prosti trgi, saj morajo tirani porabiti sredstva za uveljavljanje skladnosti z vsiljenimi pravili in zaščito svojega ozemlja. Prostovoljne igre (kapitalizem na prostem trgu) prekašajo neprostovoljne igre (centralno načrtovani socializem), saj ne povzročajo teh stroškov uveljavljanja in zaščite: zato kapitalizem (svoboda) dolgoročno prekaša socializem (suženjstvo). Ker je medosebna soodvisnost bistvo primerjalnih prednosti in delitve dela, ki so gonilo ponudbe vrednosti gospodarskega sodelovanja in konkurence, lahko rečemo, da je denar neskončna igra, kar pomeni, da njegov namen ni zmagati, temveč nadaljevati igro. Če ima namreč en igralec ves denar, se igra konča (kot pri igri Monopoly).

V tem smislu je končna stopnja rasti ponudbe denarja (inflacije) Bitcoina, ki je absolutno enaka nič, ultimativna denarna Schellingova točka — teoretično žarišče igre, ki ga ljudje običajno izberejo v kontradiktornih igrah. V teoriji iger je igra vsaka situacija, v kateri so lahko zmagovalci ali poraženci, strategija je proces odločanja, Schellingova točka pa je privzeta strategija za igre, v katerih igralci ne morejo popolnoma zaupati drug drugemu (kot je denar):

Gospodarski subjekti imajo inciativo, da izberejo tisti denar, ki najbolje ohranja svojo vrednost skozi čas, je najbolj splošno sprejet in najbolj jasno izraža informacije o tržnih cenah. Vse te tri lastnosti izhajajo iz redkosti: odpornost proti inflaciji zagotavlja, da denar ohranja svojo vrednost in sposobnost natančnega določanja cen kapitala skozi čas, kar vodi do njegove uporabe kot menjalnega sredstva. Iz teh razlogov je posedovanje najbolj redkega denarja energetsko najučinkovitejša strategija, ki jo lahko igralec uporabi, zaradi česar je absolutna redkost bitcoinov neizpodbitna Schellingova točka: edinstven, neomajen motiv v igrah, ki se igrajo za denar.

Izum Bitcoina, digitalnega potomca ničle, predstavlja odkritje absolutne redkosti denarja: ideja, ki je prav tako neustavljiva.

Podobno kot odkritje absolutnega niča, ki ga simbolizira ničla, je tudi odkritje absolutno redkega denarja, ki ga simbolizira bitcoin, nekaj posebnega. Zlato je postalo denar, ker je imelo med denarnimi kovinami najbolj neelastično (ali relativno redko) ponudbo denarja: to pomeni, da se je ne glede na to, koliko časa je bilo namenjenega proizvodnji zlata, njegova ponudba najmanj povečala. Ker se je njegova ponudba povečevala najpočasneje in najbolj predvidljivo, je bilo zlato priljubljeno za shranjevanje vrednosti in določanje cen stvari — kar je spodbudilo ljudi, da so ga prostovoljno sprejeli in tako je postal prevladujoč denar na prostem trgu. Pred Bitcoinom je bilo zlato svetovna denarna Schellingova točka, saj je olajšalo trgovanje na način, ki je zmanjšal potrebo po zaupanju drugim udeležencem. Bitcoin je izum, ki radikalno povečuje učinkovitost menjave s prečiščevanjem informacijskih prenosov: pri niču je to pomenilo vnašanje večjega pomena na bližnjo števko, pri Bitcoinu pa to pomeni ustvarjanje večje pozornosti na cenovni signal. V igri denarja je bil vedno cilj posedovati relativno najbolj redko denarno kovino (zlato), zdaj pa je cilj zavzeti največji delež lastnine v absolutno redkem denarnem omrežju, imenovanem Bitcoin.

Nova era denarja

V preteklosti so bile plemenite kovine najboljša denarna tehnologija z vidika petih ključnih lastnosti denarja: deljivosti, trajnosti, prenosljivosti, prepoznavnosti in redkosti. Med denarnimi kovinami je bilo zlato relativno najbolj redko, zato je na trgu konkuriralo drugim, saj je bilo zanesljivejše sredstvo za shranjevanje vrednosti. Pri vzponu zlata kot denarja se je zdelo, kot, da bi dinamika prostega trga poskušala najti dovolj deljivo, trajno, prenosljivo in prepoznavno denarno tehnologijo, ki je bila tudi absolutno redka (močne argumente za to je mogoče najti s preučevanjem sistema evrodolarja). Prosti trgi so porazdeljeni računalniški sistemi, ki na podlagi prevladujočih potreb ljudi in razpoložljivih zalog kapitala določijo najbolj uporabne cene in tehnologije: nenehno združujejo vse intersubjektivne poglede človeštva na svet v mejah objektivne resničnosti in tako ustvarjajo naše najboljše približke resnice. V tem kontekstu je preverljiva redkost najboljši približek resnicoljubnosti denarja: zagotovilo, da se denar sčasoma ne bo razvrednotil.

Miselni eksperiment v dobi pred Bitcoinom: Če bi v Zemljini skorji odkrili “novo zlato” in bi bilo ob predpostavki, da je večinoma enakomerno porazdeljeno po zemeljski površini in da je po teh petih denarnih lastnostih povsem primerljivo z zlatom (z izjemo tega, da je redkejše), bi ga dinamika prostega trga izbrala za denar, saj bi bilo veliko bližje absolutnemu pomanjkanju, zaradi česar bi bilo boljše sredstvo za shranjevanje vrednosti in širjenje cenovnih signalov. S tega vidika je bilo zlato kot denarna tehnologija najbližje absolutno redkemu denarju na prostem trgu, preden je bil odkrit v svoji edini možni obliki — digitalni. Ponudba katere koli fizične stvari je lahko omejena le s časom, ki je potreben za njeno pridobitev: če bi lahko obrnili stikalo in prisilili vse na Zemlji, da se ukvarjajo samo z rudarjenjem zlata, bi ponudba zlata kmalu narasla. V nasprotju z Bitcoinom nobena fizična oblika denarja ne more zagotoviti trajno fiksne ponudbe — kolikor vemo, je absolutno pomanjkanje lahko le digitalno.

Digitalizacija je ugodna za vseh pet lastnosti denarja. Ker je Bitcoin v primerjavi z drugimi denarnimi tehnologijami samo informacija, lahko rečemo: njegova deljivost je vrhunska, saj lahko informacijo neskončno delimo in ponovno združujemo s skoraj ničelnimi stroški (kot številke); njegova trajnost je vrhunska, saj informacija ne razpade (knjige lahko preživijo imperije); njegova prenosljivost je vrhunska, saj se lahko informacija premika s svetlobno hitrostjo (zahvaljujoč telekomunikacijam); in njegova prepoznavnost je vrhunska, saj je informacija najbolj objektivno prepoznavna snov v vesolju (kot pisana beseda). In končno, kar je najbolj kritično, ker Bitcoin algoritmično in termodinamično uveljavlja absolutno redko ponudbo denarja, lahko rečemo, da je njegovo pomanjkanje neskončno (tako redko kot čas, snov, ki naj bi jo denar sploh ponazarjal). Zaradi kombinacije teh lastnosti se zdi, da je absolutno redek digitalni denar na trgu neuničljiv.

Podobno kot število nič omogoča našemu številskemu sistemu, da se razširi in olajša izračunavanje, tudi denar omogoča gospodarstvu, da se družbeno razširi, saj poenostavlja trgovanje in ekonomsko načrtovanje. Preprosto povedano: redkost je bistvenega pomena za uporabnost denarja, končna ponudba denarja z ničelno rastjo pa predstavlja “popolno” pomanjkanje — zato je Bitcoin tako blizu “popolni” denarni tehnologiji, kot jo je človeštvo kdajkoli imelo. Absolutno pomanjkanje je velik denarni preboj. Ker se denar vrednoti v skladu z vlagateljevim dojemanjem njegove prihodnje zamenljivosti, vpliva na njegovo sedanje vrednotenje, je Bitcoinova popolnoma predvidljiva in končna ponudba podlaga za hitrost rasti tržne kapitalizacije, kakršne še ni bilo:

Če povzamemo: izum Bitcoina predstavlja odkritje absolutne redkosti ali absolutne nereproduktibilnosti, do katerega je prišlo zaradi posebnega zaporedja dogodkov, ki jih ni mogoče ponoviti. Vsak poskus uvedbe absolutno redkega denarja ali denarja z zmanjšano ponudbo na svetu bi se verjetno sesul v Bitcoin (kot smo videli pri forku Bitcoin Cash). Absolutna redkost je enkratno odkritje, tako kot heliocentrizem ali kateri koli drug večji premik znanstvene paradigme. V svetu, kjer Bitcoin že obstaja, uspešen zagon prek sistema proof-of-work zaradi sosledja dogodkov ni mogoč; še en razlog, zakaj Bitcoina ne more replicirati ali prekiniti druga kriptovaluta, ki uporablja ta mehanizem konsenza. Na tej točki se zdi, da je absolutna redkost denarja resnično enkratno odkritje, ki ga ni mogoče ustaviti, tako kot ni mogoče ustaviti koncepta ničle.

Pravi “ubijalec Bitcoina” bi zahteval popolnoma nov mehanizem konsenza in distribucijski model; nad izvajanjem bi bdela izjemno organizirana skupina ljudi brez primere: do zdaj ni bilo zasnovano nič, kar bi lahko vsaj približno izpolnilo te zahteve. Tako kot je bilo doslej le eno analogno zlato, bo verjetno nekoč obstajalo le eno digitalno zlato. Iz istih količinsko opredeljivih razlogov, zaradi katerih je številski sistem, ki temelji na ničli, postal prevladujoč matematični protokol in kapitalizem premagal socializem, bo absolutna redkost ponudbe Bitcoina še naprej premagovala vse druge denarne protokole na svoji poti do globalne prevlade.

Številke so temeljne abstrakcije, ki vladajo našemu svetu. Ničla je izginjajoča točka matematične pokrajine. Na področju medosebne konkurence in sodelovanja je denar prevladujoča abstrakcija, ki uravnava naše vedenje. Denar se naravno pojavi kot najbolj tržna stvar v družbi — to vključuje izmenjave z drugimi, pa tudi s samimi seboj v prihodnosti. Redkost je lastnost denarja, ki mu omogoča, da ohranja vrednost skozi čas, kar nam omogoča, da z njim trgujemo s svojimi prihodnjimi jazi za opuščene oportunitetne stroške (stvari, za katere bi sicer lahko zamenjali denar, če se ne bi odločili, da ga bomo imeli). Redek denar pridobiva vrednost z rastjo naše produktivnosti. Iz teh razlogov najbolj redka tehnologija, ki ima sicer zadostne denarne lastnosti (deljivost, trajnost, prepoznavnost, prenosljivost), ponavadi postane denar. Preprosto povedano: zmaga najbolj relativno redek in najboljši denar. V tem smislu je absolutno pomanjkanje za denar to, kar je ničla za matematiko. To je presenetljivo odkritje, okno v praznino, tako kot njegov predhodnik nič:

Bitcoin je svetovna gospodarska singularnost: končno denarno težišče — eksponentni požiralec likvidne vrednosti v svetovnem gospodarstvu, utelešenje časa in ničelna točka denarja.

Fiat valuta vedno izgubi svojo vrednost

Ničla se je izkazala kot temeljni kamen našega številskega sistema, saj ga je mogoče razširiti, obrniti in zlahka zamenjati. Sčasoma se bo Bitcoin izkazal kot najpomembnejše omrežje v globalnem gospodarskem sistemu, saj bo povečal družbeno skalabilnost, povzročil inverzijo gospodarske moči in spremenil kulturo, ki se bo uskladila z naravnimi zakoni. Bitcoin bo omogočil, da bo suverenost ponovno obstajala na ravni posameznika, namesto da bi si jo prisvojili na institucionalni ravni, kot se to dogaja danes — vse to po zaslugi njegovega posebnega predhodnika, ničle:

Centralno načrtovanje na trgu denarja (t. i. monetarni socializem) umira. Ta tiranska finančna hierarhija je povečala svetovne razlike, financirala večne vojne in izropala celotna bogastva, da bi “rešila” propadajoče institucije. Povratek k prostemu denarnemu trgu je edini način za ozdravitev opustošenja, ki ga je povzročil v zadnjih več kot 100 letih. V nasprotju s centralnimi bankirji, ki so zmotljiva človeška bitja in se podrejajo političnim pritiskom, da bi s tiskanjem denarja ljudem nagrabili vrednost, se denarna politika Bitcoina ne upogiba nikomur: nič ji ni mar. In v svetu, kjer lahko centralne banke “samo dodajo ničle” in vam tako kradejo vaše bogastvo, je edino upanje ljudi denar, ki mu je vseeno (zero fucks), ki ga ni mogoče zapleniti, napihniti ali ustaviti.

Bitcoin je bil posebej zasnovan kot protiukrep proti “ekspanzivnim monetarnim politikam” centralnih bankirjev, kar je v bistvu zaplemba premoženja z inflacijo. Bitcoin je inovacija, ki temeljito spreminja družbo, namesto, da bi samo uvedla postopen napredek. Bitcoin uvaja novo paradigmo za denar, nacionalne države in energetsko učinkovitost. Najpomembneje pa je, da obljublja prekinitev kroga kriminala, v katerem vlade nenehno privatizirajo dobičke in socializirajo izgube (prek inflacije). Čezmerna inflacija je vedno znova razdejala družbe, vendar se iz zgodovine nismo naučili ničesar — in spet smo tu:

Ničelna ura

Kako dolgo bo monetarni socializem še obstajal kot ekonomski model? Odštevanje se je že začelo: Deset. Devet. Osem. Sedem. Šest. Pet. Štiri. Tri. Dva. Ena. Vzlet. Raketni tehniki pred vžigom vedno počakajo na ničlo; odštevanje se vedno konča ko ura doseže ničlo. Vojne zaradi cen nafte, ki izbruhnejo v Evraziji, globalna pandemija, ekspanzivni odziv monetarne politike brez primere in še eno štiriletno prepolovitev inflacijske stopnje Bitcoina: leto 2020 hitro postaja ničelna ura za Bitcoin.

Stopnja inflacije in družbena blaginja sta obratno sorazmerni: bolj ko je mogoče zanesljivo shraniti vrednost skozi čas, večje zaupanje je mogoče gojiti med udeleženci na trgu. Ko se korenine denarja z gospodarsko realnostjo močno zaostrijo — kot se je zgodilo, ko je bila prekinjena vezava na zlato in se je rodila fiat valuta, njegova ponudba neizogibno teži k neskončnosti (hiperinflacija), delovanje družbe, na kateri temelji, pa se poslabša v smeri nič (gospodarski kolaps). Bitcoin, ki je neustavljiva alternativa prostemu trgu, je zasidran v ekonomski realnosti (z dokazovanjem porabe energije za delo), njegova stopnja inflacije pa je vnaprej določena na nič, kar pomeni, da bi družba, ki bi delovala po Bitcoin standardu, pridobila na praktično neskončno načinov. Ko bo sredi 22. stoletja stopnja inflacije Bitcoina končno dosegla ničlo, bo merilo njegove trdnosti kot hranilnika vrednosti (razmerje med zalogo in tokom) neskončno; ljudje, ki se bodo tega zavedali in ga pravočasno sprejeli, bodo imeli nesorazmerno veliko koristi od posledičnega množičnega prenosa bogastva.

Nula in neskončnost sta vzajemni: 1/∞ = 0 in 1/0 = ∞. Na enak način se blaginja družbe manjša proti ničli, bolj ko se stopnja inflacije približuje neskončnosti (s hiperinflacijo fiat valute). Nasprotno pa se lahko blaginja družbe teoretično poveča proti neskončnosti, čim bolj se stopnja inflacije približuje ničli (zaradi absolutnega pomanjkanja bitcoinov). Ne pozabite: FED zdaj dela vse, kar je potrebno, da bi v bančnem sistemu zagotovil “neskončno gotovine”, kar pomeni, da bo njena vrednost sčasoma padla na nič:

Ničla se je v svetu pojavila kot neustavljiva ideja, ker je prišel njen čas; zlomila je oblast Cerkve in končala njen monopol nad dostopom do znanja in vrati v nebesa. Gibanje, ki je iz tega izšlo — ločitev Cerkve od države, je v svetu oživilo suverenost posameznika in trdno postavilo temeljni kamen države. Iz cerkvenega pepela se je dvignil model nacionalne države, ki je temeljil na čvrstih lastninskih pravicah, pravni državi in prostem tržnem denarju (t. i. hard money). Ta nova doba je prinesla razcvet znanstvenega napredka, ustvarjanja bogastva in blaginje po vsem svetu, kakršnega še ni bilo. Na enak način je Bitcoin in njegovo temeljno odkritje absolutne redkosti denarja zamisel, katere čas je napočil. Bitcoin, ki je nastal iz globin pod pravimi načeli, upošteva ničelni princip denarja. Bitcoin razbija tiranijo centralnih bank na račun naše finančne suverenosti. Kot mirni revolucionar kliče k novem gibanju — ločitvi denarja od države — in to v svetu, ki ga je opustošil parazit FED (in vse ostale centralne banke) ter ponovno vzpostavlja naravno pravo.

Samo neustavljive ideje lahko zlomijo sicer mogočne institucije: ničla je Cerkev spravila na kolena, Bitcoin pa lažno cerkev FEDa spravlja na svetlobo njenega dolgo pričakovanega sodnega dne.

Tako nič kot Bitcoin sta simbol praznine, iz katere vse stvari vzniknejo — niča, iz katerega vse izvira in v katerega se na koncu sesujejo vse možnosti. Nič in Bitcoin sta neustavljivi ideji, podarjeni človeštvu; gesti, narejeni v duhu “nekaj za nič”. V svetu, ki ga vodijo centralne banke z ničelno odgovornostjo, ki nam z navidezno možnostjo “neskončnega denarja” obljubljajo vse (in s tem vzbujajo strah pred hiperinflacijo), se lahko nič izkaže za največje darilo, ki smo ga lahko kdajkoli prejeli …

Hvala Brahmagupta in Satoshi Nakamoto za vajino velikodušnost.

Hvala Peter Golob za prevod.
Preveden članek je objavljen tudi na https://www.bitcoinzasavje.si/
Original pa najdete na https://breedlove22.medium.com/the-number-zero-and-bitcoin-4c193336db5b

Članke za blog pišejo in prevajajo različni člani in skupine posameznikov v Bitcoin društvu Slovenije in ne pomenijo nikakršnih finančnih nasvetov. Vsak ima svoj pogled na samo tehnologijo, bitcoin in obstoječe sisteme. Društvo samo nudi opcijo, da delijo svoj pogled z večjim številom ljudi ter, da dobijo kakšen komentar oziroma odziv na svoje mnenje. Našemu društvu se lahko pridružite na bitcoin.si, telegram skupini oziroma skupini Kriptovalute — Slovenska Blockchain Skupnost — Bitcoin.si na Facebooku.